zgodba
Brat in sestra obiščeta očeta, ki živi odmaknjeno življenje na ameriškem podeželju; elegantna, nekoliko nedostopna mati se v Dublinu pripravlja na obisk svojih dveh hčera; dvojčka se po nenadni smrti staršev vrneta v prazno pariško stanovanje, kjer sta odraščala.
iz prve roke
»Pri pisanju scenarijev vedno mislim na igralce, s katerimi bi rad sodeloval pri oblikovanju likov. In pomislil sem, da bi bilo kul narediti film, v katerem bi Tom Waits igral očeta Adama Driverja. Tako se je vse skupaj začelo. /…/ Oče mati sestra brat je nekakšen antiakcijski film; njegov zadržani in tihi slog je zasnovan tako, da omogoča kopičenje malih podrobnosti – skoraj kot cvetje, skrbno urejeno v tri elegantne aranžmaje. /…/ S filmom nisem skušal povedati nič posebnega – želel sem le brez obsojanja opazovati te nepopolne ljudi, ki so nam nekako pri srcu. Ko smo končali s snemanjem, sem veliko razmišljal o tem, kako starši zaradi različnih razlogov niso odkriti do svojih otrok. To se mi je zdelo zelo zanimivo. /…/ Jehnny Beth iz benda Savages /…/ je v nekem intervjuju rekla: ‘Umetnosti ni treba govoriti o politiki, da bi bila politična ali da bi spremenila svet. Umetniki so tu zato, da nas odprejo, nam pomagajo, da se počutimo bolj povezani z drugimi ljudmi, in da v nas prebudijo empatijo. To je naloga umetnosti.’ Pomislil sem: uau, škoda, da tega nisem rekel jaz. /…/ Če nekaj ne govori neposredno o politiki, to še ne pomeni, da ni politično. Zame je na primer politično, da braniš empatijo. Joeja Strummerja sem zadnjič videl približno pet tednov pred njegovo smrtjo. Bilo je v New Yorku. Imel sem gripo ali nekaj takega, zato me je iz restavracije pospremil domov. Pred mojimi vrati se je ustavil, me pogledal v oči in rekel nekaj, česar ne bom nikoli pozabil. Rekel je: ‘Jim, naša naloga je, da branimo empatijo za vsako ceno in da živimo groovy življenje.’ Potem je odkorakal v dež in tisto poletje, pet tednov pozneje, umrl. Naslednjič sem ga videl na njegovem pogrebu v Londonu, v krsti. Trudim se živeti po tem načelu. Za vsako ceno braniti empatijo. In živeti groovy življenje. Delati skušam oboje. Uživati v čudnosti življenja, hkrati pa pri svojem delu braniti empatijo.«
– Jim Jarmusch
kritike
»Jarmusch že tako dolgo počne svojo stvar, da ga včasih jemljemo za samoumevnega. Potem pa pride s tako subtilnim in čudovitim, tako edinstvenim in popolnim filmom, kot je Oče mati sestra brat, in nam tiho vzame sapo. Kakšen užitek je gledati študijo družinskih odnosov, ki se tako popolnoma izogne vsem klišejem, čustveni preračunljivosti in banalni ‘identifikaciji’, tisti najbolj obrabljeni izmed pričakovanih lastnosti nekega filma. /…/ Film izžareva zrelost, modrost in sočutje, značilne za pozna dela umetnika, ki se je udobno namestil v bolj kontemplativnem obdobju življenja. Zdi se, da Jarmuschu na tej točki ni treba ničesar več dokazovati, vendar ima še veliko povedati. /…/ Oče mati sestra brat je edinstven portret družin in njihovih pomanjkljivosti, tako zabavnih kot živce parajočih, z izjemno igralsko zasedbo, ki se povsem zlije s svojimi vlogami. Vsi igralci so tako dobri, da bi bilo nepravično koga izpostavljati. Film je poln topline in širokosrčnosti, tudi kadar ljudje na platnu enega in drugega kažejo bolj malo. In za tridelno delo je po zaslugi nežnih niti melanholije, ki ga prepredajo, čudovito fluiden. Podobno kot Paterson je to film, ki zaradi svoje preprostosti, prisrčnosti in neolepšane vsakdanjosti deluje skorajda kot čudež.«
– David Rooney, The Hollywood Reporter
»Film je ravno toliko umirjen in zadržan, kot bi od Jarmuscha pričakovali, hkrati pa ga preveva nekakšna ganljiva ranljivost, ki nadomesti navihan suhi humor, tako značilen za mnoge druge njegove filme. /…/ Delo, ki ga Jarmusch imenuje svoj ‘tihi film’, govori glasno in jasno iz srca.«
– Nicolas Rapold, Sight and Sound
»Jarmusch je film Oče mati sestra brat /…/ imenoval antiakcijski, toda če ga pogledate dovolj pozorno in se prepustite njegovemu lagodnemu tempu, boste ugotovili, da je v njem več akcije kot v večini tako imenovanih akcijskih filmov, pa čeprav se ta dogaja zunaj platna, pod površjem, v neizgovorjenem. Režiser se skozi zaveso potlačenih čustev prebija kot skrajno osredotočen samuraj, vihteč svojo katano v počasnem posnetku /…/, kitarski soundtrack, ki ga je napisal sam, pa nas medtem vabi, da se ustavimo in povohamo vrtnice. /…/ Film je približno tako suh kot listi fizičnega izvoda kratkih zgodb, ki ga imate radi že od otroštva. Tu ni protagonistov in antagonistov, so le ljudje, ki se pomikajo skozi življenje, medtem ko Jarmusch lovi njihove trenutke, podobno kot je David Lynch nekoč kakor ribe v potoku lovil ideje. To je film, ki bi ga Lynch cenil: poln ekscentričnega humorja in povsem zadovoljen, da se na vratih ali hišnem pragu zadržuje toliko časa, dokler nekdo ne prekine neprijetne tišine – ali pa tudi ne. /…/ Jarmuschev skoraj perverzno minimalistični trio kratkih zgodb vam na prvi pogled morda ne daje ničesar, a če se boste prepustili njegovim kul vibracijam, vam bo na koncu dal vse.«
– Ryan Lattanzio, IndieWire
»Jarmusch nam s svojim najnovejšim filmom, očarljivim, nežnim, tihim triptihom na temo družine, ponuja nekaj novega in osebnega. /…/ Film nas vrača k staremu vprašanju: kdo so oziroma so bili naši starši? Ali so pred našim rojstvom živeli resnično življenje, ki ga ne bomo nikoli razumeli? In ali je tudi našim življenjem usojeno, da jih naši otroci izbrišejo, jih naredijo nepomembna, spremenijo v tabu? /…/ Morda boste film gledali v pričakovanju krize ali spopada: nekakšne eksplozije čustev ali strastne zahteve po iskrenosti. Toda zgodilo se ne bo nič od tega. Našli boste le zadovoljstvo in mir, sprejemanje in zenovsko preprostost, ki bodo očistili vaše cinefilske brbončice /…/. Prava poslastica.«
– Peter Bradshaw, The Guardian
»Film Oče mati sestra brat, Jarmuschev tematski park družinskih vrednot (Jarmuscheva Resnična zgodba, The Straight Story, če hočete), sestavljajo tri epizode. /…/ Kot da so najbolj katarzične tiste besede, ki jih ne izrečejo, a nikoli ne vedo, česa niso izrekli. Kot da je izguba stika pogoj, da drug drugega sploh začutijo – in da se imajo v tej »noči na Zemlji« perverzno fajn. Kot da jim je nerodno, ker vedo, da te človečnost mine. Kot da jih je sram, ker se starajo. V vsaki epizodi ima nekdo uro Rolex, za katero trdi, daje ponaredek – a vendarle kaže čas. Jarmuschu pa se nikamor ne mudi. ZA«
– Marcel Štefančič, jr., Mladina
»Triptih zgodb lahko primerjamo z avdiovizualno izvedbo Bachove fuge na motiv družinskih vezi. /…/ Film je učna ura spoja stila in vsebine. V scenarističnem smislu je treba poudariti dragoceno lekcijo o tem, da je tisto, česar kot pisec ne poveš oziroma kar zamolčiš, lahko enako pomembno kot tisto, kar vidimo in slišimo na platnu. Gledalce film povabi, da sam sestavi drobce zgodbe oziroma ozadja likov in družinskih preteklosti, ki se tako ali tako povezujejo v celoto kot mozaik spominov in ne nujno objektivne interpretacije. Pomanjkanje stila pa Jarmuschu nikoli ni bilo mogoče očitati. /…/ Jarmuscha seveda ne zanima vprašanje sreče ali nesreče, njegov pristop je nekaj, čemur bi lahko rekli sladko neugodje in v tem prikazu zatikanja družinskih odnosov, medgeneracijskega nerazumevanja ter mask, ki si jih ob srečanjih nadevamo, in stvari, ki si jih zamolčimo, je res vrhunski. V filmu Oče mati sestra brat ni grenkobe ali obsojanja, prej gre za modrost sprijaznjenja. Tako je pač to. Hitchcock je dejal, da njegovi celovečerni filmi niso rezine življenja, ampak kos torte. Zadnji Jarmuschov film pa je nekje vmes, sestavljen iz vsakdanjih koščkov, aranžiranih kot sladica.«
– Gorazd Trušnovec, Radio Slovenija