Danes je blagajna odprta od 10:00 do 21:30 (odprto še 07:35, tel: 01 239 22 17).
Z LIFFa v Kinodvor. Na sporedu od 15. decembra 2014.

Oblaki nad Sils Mario Sils Maria

Olivier Assayas / Francija, Nemčija, Švica / 2014 / 125 min / angleščina, francoščina, nemščina

Meditacija o času in o tem, kako se spopadamo z njegovim minevanjem. Preplet resničnosti in fikcije, v katerem se soočijo ikona evropskega avtorskega filma Juliette Binoche ter hollywoodski zvezdnici Kristen Stewart in Chloë Grace Moretz.

režija Olivier Assayas, scenarij Olivier Assayas, fotografija Yorick Le Saux, montaža Marion Monnier, produkcija Charles Gillibert, igrajo Juliette Binoche, Kristen Stewart, Chloë Grace Moretz, Lars Eidinger, Johnny Flynn, Angela Winkler, Hanns Zischler, Nora von Waldstätten, Brady Corbet, distribucija v Sloveniji Continental film

festivali, nagrade Tekmovalni program – Cannes 2014. Locarno 2014. Toronto 2014. Viennale 2014. Midnight Sun Film Festival 2014. Filmfest München 2014. La Rochelle 2014. New York 2014. Busan 2014. LIFFe 2014. Cezar 2015 za najboljšo žensko stransko vlogo.

IMDb

DVD filma je na voljo v naši Knjigarnici.

zgodba
Maria Enders, igralka na vrhuncu mednarodne kariere, je pri osemnajstih letih zaslovela z vlogo Sigrid, privlačne, a brezobzirne mladenke, ki zapelje svojo šefinjo Heleno in jo nazadnje pripelje do samomora. Dvajset let kasneje Maria prejme povabilo za nastop v ponovni uprizoritvi igre, a tokrat v vlogi starejše Helene. Polna dvomov se z zvesto asistentko Valentine odpravi na vaje v odmaknjeno alpsko vasico Sils Mario. Vloga Sigrid je pripadla mladi in razvpiti hollywoodski zvezdnici in Maria se nenadoma znajde na drugi strani zrcala, iz oči v oči z mladenko, ki je pravzaprav neprijeten odsev nje same.

Meditacija o času in o tem, kako se spopadamo z njegovim minevanjem. Preplet resničnosti in fikcije, v katerem se soočijo ikona evropskega avtorskega filma Juliette Binoche ter hollywoodski zvezdnici Kristen Stewart in Chloë Grace Moretz.

zanimivosti
Assayas se je leta 1985 podpisal pod scenarij za film Rendez-Vous režiserja Andréja Téchinéja, v katerem je z vlogo mlade igralke zaslovela takrat enaindvajsetletna Juliette Binoche. Njune poti so se znova križale šele triindvajset let kasneje v Assayasovi družinski drami Poletni čas. Prav igralka je režiserju pozneje predlagala, da posnameta film, ki bi ju vrnil k skupnim začetkom.

Pri pisanju prizorov za gledališko predstavo v središču filma se je Assayas navdihoval pri igri Rainerja Wernerja Fassbinderja Die bitteren Tränen der Petra von Kant.

Naslov igre Maloja Snake se nanaša na nenavaden vremenski pojav, ‘kačo’ oblakov, ki jo lahko ob zgodnjih jesenskih jutrih včasih opazujemo, kako se vije med gorami nad Sils Mario v dolini Engadin v Švicarskih Alpah.

Assayas je v film vključil odlomke iz kratkega dokumentarca Das Wolkenphänomen von Maloja, ki ga je leta 1924 posnel Arnold Fanck (1889–1974), pionir gorniškega filma (Sveta gora, 1926, Beli pekel Piz Palu, 1929, Vihar na Montblancu, 1930).

Sils Maria je kraj, kjer je Friedrich Nietzsche iznašel koncept ‘večnega vračanja enakega’.

iz prve roke
»Ta film, ki se ukvarja s preteklostjo – ali bolje z našim odnosom do lastne preteklosti; do tistega, kar nas oblikuje – ima dolgo zgodovino. Zgodovino, ki si jo z Juliette Binoche na neki način deliva. /…/ Ne gre toliko za gledališče in njegove iluzije niti za vijugaste poti fikcije, kot za tiste človeške, najbolj preproste, pa tudi najbolj intimne reči. Besede – tiste, ki so jih napisali pisatelji, tiste, ki so jih za svoje vzeli igralci, in tiste, v katerih najdejo pomen gledalci – tako ne izzovejo nič drugega kot vprašanja, ki si jih vsi vsak dan zastavljamo v notranjem monologu. Seveda, gledališče je življenje. Celo malo boljše kot življenje, saj v njem razkriva veličino, tako v najtežjih kot v najlepših trenutkih, tako v trivialnem kot v naših sanjah. V tem smislu Maria Enders ni niti Juliette Binoche niti to nisem jaz. Maria je vsakdo izmed nas prav zaradi te potrebe po vračanju v preteklost – pa ne zato, da bi jo pojasnili, ampak zato, da v bi njej našli ključ do svoje identitete, tisto, kar nas je naredilo takšne, kakršni smo, tisto, kar nas vztrajno potiska naprej. Maria zre v praznino in opazuje sebe, kakršna je bila pri dvajsetih: v svojem bistvu je še vedno ista, spremenil se je svet okoli nje in mladost je minila. /…/ Soočenje preteklosti in sedanjosti neke pokrajine me je navdihnilo, da vanjo umestim komedijo – ali dramo, odvisno od perspektive – igralke, ki se zaradi profesionalne ali pa moralne dolžnosti, bolj kot po lastni želji, potopi v brezno časa. Ko zremo v to praznino, v njej vidimo predvsem lastno podobo, zamrznjeno v absolutni sedanjosti. Ta posnetek trenutka je v srcu Oblakov nad Sils Mario. Maria Enders odkrije, da je razdrobljena na tisoč avatarjev, razpršenih v virtualnem svetu slave – in sovraštva – sodobnih medijev. Kraja, kjer se zabriše meja med najbolj intimnim, najbolj banalnim, in virtualnim javnim prostorom. Čeprav jo iščemo, te meje ne moremo najti: morda preprosto ne obstaja več. Je Maria Enders mladenka, ki je nekoč igrala Sigrid v filmu Wilhelma Melchiorja? Je odrasla, zrela ženska, odsev podobe, ki jo imajo o njej drugi? Ali pa je eden izmed likov, ki jih je v svoji karieri utelešala, eden izmed obrazov, ki se pojavijo, ko njeno ime vtipkaš v Google Images ali YouTube? Ima še kaj drugega, česar se lahko oklene, razen skrivnosti svoje zasebnosti, kraja, kjer čas ne pušča sledi? Kjer čas le polzi kot malojska kača? /…/ Zelo zgodaj sem razmišljal o oblakih, o nebu nad dolino Engadin, o tem, kako je lahko pokrajina – zastrašujoča in obenem tako človeška – nespremenljiva in hkrati v gibanju. Pokrajina je čudno povezana s časom, priča je bila bitjem, ki so skoznjo potovala, ki so se z njo stopila – v vseh obdobjih. In ki so izkusila njeno vrtoglavost. Leta 1924, ko je bil film še v povojih, je Arnold Fanck, eden od pionirjev gorske fotografije, posnel čuden vremenski pojav v Malojskem prelazu, pri katerem se gorski vrhovi, oblaki in veter prepletejo v abstraktne podobe, spominjajoče na klasično kitajsko slikarstvo. Film, ki ga je posnel v črno-beli tehniki, danes lahko gledamo le na obrabljeni in spraskani kopiji, skratka, obstaja le še kot spomin na tisto, kar bi lahko bil; čas je na njem pustil svoje sledi. Pa vendar je razburljivo čutiti intimno, skrivnostno resnico teh krajev – kljub (ali zahvaljujoč) filtrom, ki nas ločujejo; ti kraji se razkrivajo skozi subjektivnost, od nas oddaljeno skoraj stoletje. Kaj ni ravno to postopek umetnosti, ki svet reproducira skozi pogled posameznika – pogled, ki odvzame ravno toliko kot odkrije, ki razkrije tako vidno kot nevidno?«
– Olivier Assayas, režiser in scenarist

portret avtorja
Olivier Assayas (1955, Pariz), sin znamenitega francoskega scenarista in režiserja Jacquesa Rémyja, se je v devetdesetih letih uveljavil kot eden ključnih avtorjev nove generacije francoskih filmskih režiserjev, katerega filmi so hkrati izrazito osebni in polni filmskih referenc. Njegov filmski talent so že na začetku osemdesetih odkrili člani uredništva znamenite francoske filmske revije Cahiers du Cinéma in ga povabili k sodelovanju. Za revijo je pisal in tam tudi urednikoval do leta 1986. Kot soscenarist je sodeloval pri filmih režiserja Andréja Téchinéja Rendez-Vous (s katerim si je v Franciji ustvarila ime Juliette Binoche) in Le Lieu du Crime, leta 1986 pa posnel prvenec Désordre. Mednarodno pozornost je vzbudil s filmom Paris s’eveille (1991), za katerega je prejel prestižno nagrado Jeana Vigoja za najboljši film francoskega mladega avtorja. Odtlej je bil prisoten tudi v našem filmskem prostoru s filmi Mrzla voda (L’Eau froide, 1994), Irma Vep (1996; posvetilo Louisu Feuilladu je prvo sodelovanje z zvezdnico hongkonškega filma Maggie Cheung, za katerega je prejel nagrado na festivalu v Rotterdamu), HHH: Portret Hou Hsiao Hsiena (HHH – Un portrait de Hou Hsiao-Hsien,1997; portret največjega tajvanskega filmskega režiserja), Konec avgusta, začetek septembra (Fin août, début septembre, 1998). Kar trije Assayasovi filmi zapored – Les Destinées sentimentales (2000), Demonlover (2002) in Čista (Clean, 2004) – so se uvrstili v tekmovalni spored filmskega festivala v Cannesu, kjer je bila nato predstavljena še Surova ljubezen (Boarding Gate, 2007), sklepni del nenačrtovane trilogije (skupaj s filmoma Demonlover in Čista), zasnovane na ideji internacionalizacije in nove, globalizirane družbe. Sledili sta družinska drama Poletni čas (L’Heure d’été, 2008) z Juliette Binoche in Carlos (2010), televizijska miniserija o vzponu in padcu zloglasnega ‘mednarodnega terorista’ in medijskega zvezdnika, znanega pod imenom Carlos Šakal. V Kinodvoru smo si nazadnje lahko ogledali Nekaj je v zraku, delno avtobiografski portret protikulture zgodnjih sedemdesetih, ki je Assayasu prinesel nagrado za najboljši scenarij na Beneškem filmskem festivalu.

Olivier Assayas je napisal vrsto knjig, med drugim: Hong-Kong Cinéma (1984, v soavtorstvu s Charlesom Tessonom), Conversation avec Bergman (1990, v soavtorstvu s Stigom Björkmanom), Éloge de Kenneth Anger (1999), spomine Une adolescence dans l’après-mai (2005) in zbirko esejev Présences (2009).

kritike
»/…/ v spomin prikliče film Vse o Evi in predvsem Persono, a pri tem nikoli ne zdrsne v pastiš. Namesto tega se Assayas poigrava z idejo o umetnosti, ki posnema življenje, in obratno, hkrati pa raziskuje vprašanja časa, mladosti in minevanja obojega. Čeprav je Maria zvezda, je poleg tega stara okoli štirideset let (Juliette Binoche jih ima petdeset) – čas in filmska industrija zato nista na njeni strani. Upira se temu, da bi prevzela vlogo starejše ženske, čeprav gre za vlogo, ki jo igra v življenju. /…/ Film Oblaki nad Sils Mario, hipnotična dvorana ogledal, je v Cannesu dobil zagovornike, a nobenih nagrad. Namenjeno mu je, da postane eden tistih filmov, ki so na začetku razdelili kritike, a jih bodo znova odkrili gledalci, pripravljeni, da se podajo v njegove globine in raziščejo Assayasove ideje o realizmu, naglo razvijajočem se svetu, naglo spreminjajočem se gledalcu in naglo mutirajočem filmu. /…/ Kristen Stewart kompleksno in večplastno odigra vlogo asistentke francoske zvezde (Juliette Binoche), ki se – med živčnimi komentarji o srednjih letih – odloča, ali bi sprejela vlogo ob boku ameriške starlete (Chloë Grace Moretz). Assayasov pristop je subtilen, njegova režija pa briljantna.«
– Manohla Dargis, The New York Times

»Nasprotujoča si sloga zvezdnic dveh različnih generacij ustvarita /…/ bogato študijo igralske negotovosti. /…/ Poleg tega, da spektakel [‘malojsko kačo’] na novo dokumentira, Assayas izbrska stari nemi film nemškega režiserja Arnolda Fancka iz leta 1924, tiste vrste relikvijo, zaradi katere smo hvaležni, da se je nekdo spomnil ta osupljivi fenomen ujeti na filmski trak. Juliette Binoche v gledalcu sproži enak vznemirljiv občutek, da je priča nečemu dragocenemu in redkemu /…/.«
– Peter Debruge, Variety

»Juliette Binoche vlogo odigra z eleganco in melanholičnim humorjem – njen lik drsi med fikcijo in resničnostjo na način, ki spomni na njen nastop v Overjeni kopiji Abbasa Kiarostamija. /…/ Tista, ki v filmu zares blesti, pa je Kristen Stewart. Valentine je verjetno njena najboljša vloga doslej /…/.«
– Robbie Collin, The Telegraph

»Assayasu je uspelo ustvariti fascinanten pop izdelek, ki je obenem hipersodoben in klasičen.«
– Paul Dallas, Filmmaker Magazine

»/…/ zadržana, fino modulirana psihodrama. /…/ Juliette Binoche pod Assayasovo odločno režijo uprizori enega svojih največjih, najmanj samozadostnih nastopov, Kristen Stewart pa znova pokaže, zakaj sodi med najboljše igralke svoje generacije.«
– Gavin Smith, Film Comment

»Film s spretnim soočanjem in spajanjem preteklosti in sedanjosti, zrelosti in mladosti, slave in osamljenosti, fikcije in resničnosti ter modernosti in klasičnosti izvrstno in z zenovsko tankočutnostjo obdeluje koncept ambivalence in navideznosti, pri tem pa se poigrava s podobama glavnih igralk: francoske ikone umetniškega filma Juliette Binoche in ameriškega najstniškega idola Kristen Stewart. /…/ Oblaki nad Sils Mario so brez dvoma strastna študija igre in življenja, eleganten spoj številnih plasti, ki se združujejo in prepletajo, dokler nas ne prisilijo, da stvari pogledamo z novih kotov in odkrijemo, da so drugi obenem mi sami.«
– Fabien Lemercier, Cineuropa

»Olivier Assayas, eno izmed ključnih imen francoskega avtorskega filma zadnjih treh desetletij, se po dveh letih vračana velika platna s tenkočutno konteplacijo o neizbežnem minevanju časa, identiteti, umetnosti, spreminjanju in naposled o nenehnem vračanju iz tega. /…/ Oblaki nad Sils Mario prav gotovo odprejo številna vprašanja in navidezno skoparijo s preprostimi odgovori, a vendar je ravno v tem moč najti eno izmed velikih kvalitet filma. Preprostih odgovorov preprosto ni, Assayas pa brez pretenzij in morda prvič s pretanjenostjo velikih mojstrov razpre pristen vpogled v kompleksno soočenje z vprašanji, ki s staranjem pridejo in se vedno znova vračajo.«
– Matevž Jerman, Gremo v kino, RA Ars

»Naj se sliši še tako oguljeno, ampak Oblaki nad Sils Mario so dejansko izrazito večplasten film, kar je najbolj očitno prav v osrednjem, pretežno dialoškem in komorno “zaprtem” delu pripovedi, kjer Assayas prefinjeno prepleta elemente realnosti, fikcije in fikcije v fikciji. Igralki virtuozno brišeta meje dramske iluzije in resničnih nesporazumov, navideznih izbruhov jeze in dejanske nestrpnosti, ustvarjalnega zanosa in vsakdanje nečimrnosti, režija pa nevsiljivo skrbi za to, da je gledalec ves čas v dvomih glede prave narave dogajanja.«
– Bojan Kavčič, Stop

Klub Kinodvor

Postanite član in izkoristite naše ugodnosti! Članstvo poleg znižane cene vstopnic prinaša številne druge ugodnosti.

Aktualno

Utøya, 22. julija Utøya 22. juli

Erik Poppe

torek, 23. 07. 2019 / 17:00 / Dvorana

Srhljivo realistična, v realnem času posneta rekonstrukcija terorističnega napada, ki je zahteval devetinšestdeset mladih življenj, je sprožila burne razprave med kritiki in občinstvom. S filmom, ki dogajanje prikaže iz perspektive najstnikov, je režiser hotel »zgodbo vrniti žrtvam«.

Diego Maradona Diego Maradona

Asif Kapadia

torek, 23. 07. 2019 / 19:00 / Dvorana

Režiser Asif Kapadia (Senna, Amy) se v zadnjem delu trilogije o temnih plateh slave potopi v viharno življenje enega največjih nogometašev vseh časov.

Film pod zvezdami / Peugeotova predpremiera

Pavarotti Pavarotti

Ron Howard

torek, 23. 07. 2019 / 21:30 / Ljubljanski grad

Presunljiv in intimen portret legendarnega tenorja in enega najbolj priljubljenih opernih pevcev vseh časov, Luciana Pavarottija. V biografskem dokumentarcu z oskarjem nagrajenega režiserja Rona Howarda (The Beatles: Osem dni na teden) se ikonični nastopi, s katerimi se je Pavarotti zapisal v zgodovino, prepletajo z intimnimi pogovori, intervjuji in še nikoli poprej videnimi posnetki.