Danes je blagajna odprta od 10:00 do 19:00 (odprto še 02:42, tel: 01 239 22 17).

O vratih in puščavah Des portes et des déserts

Loredana Bianconi / Belgija / 2021 / 84 min

»Nežna, a radikalna, tiha, vendar jasna in glasna mojstrovina.«

režija Loredana Bianconi, fotografija Els Van Riel, montaža Mathilde Bernet, Sébastien Demeffe, Pauline Piris-Nury, oblikovanje zvoka Sylvie Bouteiller, produkcija Julie Freres (Dérives)

Fotografije

»Potovanja so nekakšna vrata, skozi katera zapustimo resničnost, da bi prodrli v drugo, še neraziskano resničnost, ki je podobna sanjam.« – Guy de Maupassant (citat iz knjige Desert Divers Svena Lindqvista)

Tistim, ki poznajo delo Loredane Bianconi, lahko povem, da je film O vratih in puščavah zagotovo najbolj radikalno delo, kar jih je ta samosvoja umetnica kdaj ustvarila. Čeprav ima nekatere poteze avtoričinih najprepoznavnejših del (predvsem temi migracij in razseljevanja) in ga naseljujejo njeni priljubljeni liki (tisti »izobčenci«, za katere se nam zdi, da jih imamo pravico ožigosati in obsojati, nikoli pa jim ne bi dovolili spregovoriti zase), vas nič ne bo zares pripravilo na to sublimno umetniško delo.

O vratih in puščavah je pesem v devetih stancah. V družbi »tisoč ljudi« se znajdemo na potovanju: čez morja, puščave, skale, skozi vrata, proti nebu. Kar vidimo, so zavržene podobe z besedami, stavki v svojem središču. Te zapuščene podobe so bile obdelane, izklesane v nove slike, ki porajajo nove asociacije in pomene. Zrnati, barvno nasičeni posnetek tovorne ladje, ki počasi drsi z vzhoda na zahod. »In čoln pluje …« Medtem ko v enakomernem tempu drugo za drugo tiho beremo vrstice, nas subtilna, evokativna zvočna kulisa popelje v kraje, podobne sanjam, ali bolje rečeno: v neki drugi svet, v neki drugi čas. Izpostavljeni smo silam narave. Voda, ne osvežilna tekočina, ki pogasi žejo, temveč slani, hladni valovi odprtega morja. Veter, ne hladna sapica, ampak viharni, ledeni, rezajoči vetrovi …
Vsaka od devetih kitic je postavljena na drugo, natančno določeno, a brezčasno lokacijo, v drug odločilni trenutek potovanja. Enkrat se znajdemo v trebuhu ladje, drugič na potapljajočem se zasilnem splavu, upajoč, da nas je kdo opazil in poklical na pomoč. Spet tretjič dosežemo oddaljene obale, lovijo nas, izsledijo, ujamejo in soočimo se z inkvizitorji … Časi in kraji se prepletajo. Množična grobišča v Sredozemlju v spomin prikličejo brodolom in suženjsko ladjo J. M. W. Turnerja …

O vratih in puščavah ni le poetična umetnina, pač pa tudi luciden esej in dokumentarec. Film, ki je nastajal več kot dve desetletji, predstavlja primere več sto posameznih beguncev. Ne v slogu lahko prebavljivega poročila, opremljenega z nekaj zvočnimi vložki, ampak tako, da pusti, da besede počasi pronicajo v nas in nas nazadnje povsem preplavijo, pri tem pa ponovno ovrednoti ter si prilašča podobe in posnetke, ki nam jih običajno ponujajo mediji. Režiserko je očitno vodila želja, da bi resnično prisluhnili posameznim pričevanjem. Da bi se prepričala, ali zares poslušamo, nas povabi k branju prvoosebnih pripovedi, ki se postopoma prelevijo v zbor, v nedvoumni J’accuse!

Ob koncu popotovanja so mi prišle na misel zadnje besede Svena Lindqvista iz knjige Iztrebite vse divjake: »Že sedaj veste dovolj. Jaz tudi. Ne manjka nam znanja. Manjka nam pogum, da bi razumeli, kar vemo, in oblikovali zaključke

O vratih in puščavah je nežna, a radikalna, tiha, vendar jasna in glasna mojstrovina.
– Koen Van Daele

portret avtorice
Loredana Bianconi se je rodila v Belgiji leta 1954 kot hči italijanskega priseljenca. Študirala je filozofijo in književnost na Univerzi v Bologni ter gledališko režijo v šoli Nuova Scena. Po diplomi se je ukvarjala s filmsko kritiko, organizacijo filmskih festivalov ter realizacijo oddaj pri radijski postaji RAI3. Od poznih osemdesetih živi in dela v Belgiji, kjer je po nagrajenem igranem celovečercu La mina (1989) zrežirala devet dokumentarcev, dve gledališki in tri radijske igre. Njena dela so bila predvajana na številnih festivalih in v francosko-nemškem kulturnem programu ARTE. Avtorico smo v Sloveniji spoznali leta 1997, ko je na festivalu Mesto žensk doživel svetovno premiero njen dokumentarec Do You Remember Revolution. Film, v katerem je intervjuvala štiri nekdanje članice italijanskih Rdečih brigad, je bil v Ljubljani ponovno predvajan leta 2015 v sklopu razstave, ki jo je v Muzeju sodobne umetnosti Metelkova pripravila kustosinja Bojana Piškur. Na festivalu Mesto žensk se je Bianconijeva predstavila tudi leta 2006 s filmskim portretom štirih Belgijk maroškega rodu Življenje drugače (La vie autrement). Avtorica je obiskala Kinodvor leta 2017 s filmom Prek morja (Oltremare) kot del festivala Kino Otok v Ljubljani.

sreda, 06. 10. 2021

Pogovor z Loredano Bianconi po filmu O vratih in puščavah

Po ogledu filma O vratih in puščavah je z našimi obiskovalci spregovorila režiserka Loredana Bianconi, ki smo jo pri nas gostili v sklopu festivala Mesto žensk.

Mesto žensk v Kinodvoru

Kinodvor se tudi letos z izbranimi filmi in gostjami pridružuje Mednarodnemu festivalu sodobnih umetnosti Mesto žensk. Več o filmskem programu si preberite v prispevku.

Klub Kinodvor

Postanite član in izkoristite naše ugodnosti! Članstvo poleg znižane cene vstopnic prinaša številne druge ugodnosti.

Aktualno

Zadnjič

Moja Vesna Moja Vesna

Sara Kern

nedelja, 27. 11. 2022 / 17:00 / Dvorana

Celovečerni prvenec v Avstraliji živeče slovenske režiserke je topla in tankočutna zgodba o deklici, ki se spopada z nepredstavljivo izgubo. Film je svetovno premiero doživel na zadnjem Berlinalu.

Drive My Car Doraibu mai ka

Ryusuke Hamaguchi

nedelja, 27. 11. 2022 / 19:00 / Dvorana

Manj kot pol leta po tistem, ko je njegov film O naključju in domišljiji osvojil berlinskega srebrnega medveda, je Ryusuke Hamaguchi za priredbo kratke zgodbe Harukija Murakamija prejel nagrado za najboljši scenarij v Cannesu.

Odprtje družinskega programa Slon 2022 Odprtje družinskega programa Slon 2022

različni avtorji

ponedeljek, 28. 11. 2022 / 17:00 / Dvorana