zgodba
V fašistični Italiji tridesetih let so številni prebivalci vasice Borgo zaradi revščine ali pa želje po pustolovščini emigrirali v kolonije italijanskega imperija v Afriki. Odšli so, da bi našli obljubljeno deželo, ki jo je slikala fašistična propaganda. A njihove sanje so se kmalu razblinile. Zaradi izbruha vojne in padca režima je Italija kolonije že po nekaj letih izgubila in izseljenci so se bili prisiljeni praznih rok vrniti v Borgo.
V dokumentarnem filmu Prek morja se Loredana Bianconi (Do You Remember Revolution) odpravi po sledeh družinske skrivnosti, da bi nam s pomočjo intimnih pričevanj, zapisanih spominov in starih fotografij razkrila dolgo zamolčano zgodbo o kolonialni avanturi fašistične Italije.
iz prve roke
»Na dnu škatle najdem stare fotografije. Poze, pogledi, oblačila, eksotični dekorji: ker nimam nič, na kar bi se oprla, moja domišljija odplava. Odkrijem tudi nekaj pisem in razglednic iz tridesetih let z napisom ‘pozdravi iz Afrike’ in podpisom strica, ki ga nisem nikoli poznala. O tej afriški pustolovščini ne vem tako rekoč nič. V družini se o tem skorajda nismo pogovarjali, čeprav sem sorodnike vsa leta svojega filmskega delovanja pogosto spraševala o družinskih migracijah. Na majceni fotografiji s pripisom ‘Asmara, 1939’ skupina ljudi praznuje božič pod afriškim soncem. Zdi se mi, da prepoznam obraze iz Borga, italijanske vasi v regiji Emilija-Romanja, iz katere prihaja naša družina. Odločim se torej, da se s fotografijami in pismi odpravim v vas. Srečam ljudi, ki so prestali kolonialno izkušnjo ter potomce umrlih izseljencev. Ti odprejo predale in izvlečejo intimen dnevnik, beležnico z zapiski, delovno pogodbo iz leta 1935, sveženj pisem iz Afrike, šolski zvezek iz tridesetih let … Toliko vizualnih in zvočnih sledi o fašistični propagandi, ki je globoko zaznamovala dve generaciji Italijanov – zgodbi, ki je bila zamolčana, a se je za vedno vtisnila v spomin, obarvana z nostalgijo, grenkobo, sočutjem, žalostjo, drobnimi nasmeški in humorjem. Pa tudi s ponosom. Te edinstvene zgodbe, ki so onkraj svoje tragične plati in fašistične ideologije tudi zgodbe o srečanju z Drugje in Drugim. To so liki in predmet mojega filma.«
– Loredana Bianconi
portret avtorice
Loredana Bianconi se je rodila v Belgiji leta 1954 kot hči italijanskega priseljenca. Študirala je filozofijo in književnost na Univerzi v Bologni ter gledališko režijo v šoli Nuova Scena. Po diplomi se je ukvarjala s filmsko kritiko, organizacijo filmskih festivalov ter realizacijo oddaj pri radijski postaji RAI3. Od poznih osemdesetih živi in dela v Belgiji, kjer je po nagrajenem igranem celovečercu La mina (1989) zrežirala devet dokumentarcev, dve gledališki in tri radijske igre. Njena dela so bila predvajana na številnih festivalih in v francosko-nemškem kulturnem programu ARTE. Avtorico smo v Sloveniji spoznali leta 1997, ko je na festivalu Mesto žensk doživel svetovno premiero njen dokumentarec Do You Remember Revolution. Film, v katerem je intervjuvala štiri nekdanje članice italijanskih Rdečih brigad, je bil v Ljubljani ponovno predvajan leta 2015 v sklopu razstave, ki jo je v Muzeju sodobne umetnosti Metelkova pripravila kustosinja Bojana Piškur. Na festivalu Mesto žensk se je Bianconijeva predstavila tudi leta 2006 s filmskim portretom štirih Belgijk maroškega rodu Življenje drugače (La vie autrement).
kritike
»To je zadnje poglavje v opusu, trdno zakoreninjenem v realnosti italijanske zgodovine, njenih migracij (La mina), revolucij (Do You Remember Revolution) … Vseh deset avtoričinih filmov zaznamuje ista ostrina pogleda, ista brezkompromisna angažiranost. Hkrati pa gre za vrnitev k začetkom družinske zgodovine v Borgu, nepogrešljivo delo spominov in žalovanja /…/.«
– Serge Meurant, Cinergie.be