zgodba
Lara, stara okoli petintrideset let, je simpatična, neorganizirana, ustvarjalna, neodvisna in naivna. V življenju je že večkrat ljubila in bila razočarana, padla je in se spet pobrala. Kdo ve, morda pa bo Piero tisti … Piero, nekaj čez štirideset, ima tako kot vsi mi zapleteno preteklost in negotovo prihodnost – trenutno pa ga spravlja v zadrego dejstvo, da ga je Lara na prvi zmenek povabila kar k sebi domov. A če se moški zaradi vabila na večerjo odpove ogledu pomembne nogometne tekme, to morda vendarle nekaj pomeni … Naš um je natrpan kraj – v vsakem izmed nas živi več osebnosti, ki so v nenehnem konfliktu. Razumne, romantične, instinktivne, včasih nore … Toda katera bo imela zadnjo besedo?
iz prve roke
»Koliko osebnosti imamo? S koliko vidiki svojega značaja se moramo soočiti, ko sprejemamo neko odločitev? In koliko notranjih bitk poteka v naših glavah, ko je to odločanje neprijetno, zapleteno, mučno ali tvegano? To je izhodišče naše komedije, ki želi raziskati in prikazati notranje konflikte, s katerimi se srečujemo, ko sprejemamo pomembne odločitve – še posebej tiste, ki lahko naše življenje naredijo čudovito ali neznosno: namreč romantične.
Film po zgradbi spominja na klasično romantično komedijo, vendar ponuja novo, še neraziskano perspektivo: vpogled v misli svojih protagonistov.
Zamislite si par na prvem zmenku, na večerji pri njej doma. On prinese steklenico dobrega vina, ona pripravi svojo najboljšo jed. Opazujemo začetno zadrego, vljudnostne pomenke, poskuse napraviti dober vtis, negotovost in vznemirjenje ob prvem srečanju.
Ne spremljamo pa le dogajanja v resničnem svetu, ampak vstopimo v njuni glavi, da bi odkrili, kako se oblikujejo naše misli in čustva; da bi raziskali skrivnostne in nepredvidljive mehanizme, ki vsakega izmed nas vodijo pri odločitvi o vsaki gesti, dejanju, besedi ali odnosu – še preden ti postanejo resničnost.
Različne osebnosti, ki živijo v nas, bodo končno dobile svoj glas; a ne le to, dobile bodo telo iz mesa in kosti, pa tudi simbolni prostor, kjer se bodo soočale in spopadale; prostor, ki predstavlja metaforo za vsebino naših možganov; sobo, polno predmetov, igrač, dokumentov, spominov, fotografij in vsega, kar se v naših glavah nabere v teku življenja. Lahko se bodo svobodno izrazile; videli jih bomo, kako razpravljajo in se prepirajo, veselijo in jokajo; kako se pustijo dotakniti dogodkom v tej zgodbi.«
– Paolo Genovese
kritike
»Emocije res delajo, garajo, neprestano, non-stop, stalno so odprte, nenehno v pogonu, z bujno domišljijo, izobiljem trikov v rokavu ter živim smislom za kaos, manipuliranje in direndaj, hiperaktivne umetnice zapeljevanja, krizne menedžerke, nevrološke abstrakcije prihodnosti. Videti so kot grški zbor, ki ga ni mogoče utišati. Dejt postane vojna emocij – in obenem dokaz, kako težko je danes, v dobi Tinderja, vzpostaviti stik, kako nesamoumevna je postala privlačnost in kako se je povečalo število reči, ki ljubimca navdajajo s tremo, negotovostjo, napetostjo in neodločnostjo. Ne, ljubezen – mašina, kompleks, bojišče – ni več čista in iskrena. Kot da je kdaj bila. Skupni orgazmi so itak precenjeni, slišimo, a tudi, da mora imeti ženska vsaj toliko časa, da lahko sfejka orgazem. V vrvež se očitno vključi tudi romantična komedija Ko je Harry srečal Sally. ZA«
– Marcel Štefančič, jr., Mladina