»Leta 2018 sem prvič prebrala zgodbo Mariasilvie Spolato. Ne vem, zakaj se me je dotaknila bolj kot kakšna druga, a kar naprej sem razmišljala o njeni svobodi, njenih odločitvah, njenem dostojanstvu. Odločila sem se posneti film, da bi Mariasilviino neverjetno zgodbo delila z vsemi; da bi pripovedovala o njenem boju, njenem pogumu, a tudi o njeni krhkosti, ljubezni, razočaranju in nazadnje bolečini – bolečini, ki je bila tako močna, da jo je pahnila v norost. /…/ Mariasilvia se je izključila iz družbe in dvajset let preživela na vlakih. Večkrat sem se spraševala, zakaj je izbrala to pot. Vlaki so bili seveda toplo in varno zavetje, vendar mislim, da je bilo v ozadju nekaj globljega. Moja osebna razlaga je, da je bil hrup vlaka edina stvar, ki je lahko preglasila in utišala glasove v njeni glavi.«
– Geraldine Ottier
»Pri Mariasilvii je že na začetku največji vtis name naredilo njeno neizmerno dostojanstvo. Osamila se je od sveta, se postavila v kot in postala nevidna, a pri tem nikogar ni sovražila, ni bila žrtev, ampak je le iskala svoj mir – vedno v imenu svobode, za katero se je borila. Misel, da bom igrala tako močno, kompleksno in edinstveno osebnost, me je sprva plašila. A bolj ko sem raziskovala njeno življenje, bolj sem se ji približevala, dokler nisem imela nazadnje občutka, da jo poznam. Trpela sem z njo, jokala, se jezila, skušala sem jo razumeti, zakopala sem v lastna čustva, da bi ji kar najbolje vrnila dostojanstvo, ki si ga zasluži.«
– Erica Zambelli