zgodba
Asja, štiridesetletna Sarajevčanka, se udeleži srečanja za samske v nekdaj uglednem jugoslovanskem hotelu. Dvorane so poimenovane po švicarskih mestih, toda smer, v katero se dogajanje razvije, je daleč od nevtralnosti. Asja spozna bankirja Zorana, a izkaže se, da se njuni poti nista križali povsem naključno …
iz prve roke
»Rodila sem se in odrasla v Jugoslaviji. Ko se je začela vojna v Bosni, sem imela sedemnajst let; bila sem leto starejša od Asje, protagonistke Najsrečnejšega človeka na svetu. Ta vojna je skupaj z razkrojem vsega, v kar smo verjeli, bila in ostaja ključni dogodek v mojem življenju; močno me je zaznamovala in je še vedno pomemben del tistega, kar sem postala. /…/ Kaj nas določa: etnična pripadnost, vera, spol? Kaj nas deli in kaj združuje? To je zgodba o negotovostih življenja, o naključnih srečanjih, ki združijo agresorja in žrtev, obujajo bolečo preteklost; to je zgodba o nemogočih vezeh, o ljubezni in absurdu. Film se začne kot humorna ekskurzija in se razvije v goro izkušenj. Naravni ritem je prvinski in tesno povezan z načinom, kako ljudje po izkušnji nasilja iščemo resnico. Film vidim kot simfonijo koreografiranih gibov, ki odpira plasti čustev in gledalca počasi zaziblje v nekaj podobnega vrtoglavici. Bistvena je tudi lokacija: hotel v slogu osemdesetih, ostanek nekdanjega jugoslovanskega arhitekturnega sloga, betonskega brutalizma ali modernizma. In ranjeno mesto Sarajevo, živa priča odprtih ran in preteklih bolečin. /…/ Najsrečnejši človek na svetu je zame nekakšna pesem, ki slavi najboljše vidike tistega, kar sta nekoč bila Jugoslavija in Sarajevo – najlepše mesto na svetu, ki ima tudi najlepše ljudi.«
– Teona Strugar Mitevska
kritike
»Sence preživetih travm, potlačeno sovraštvo, nacionalizmi in šovinizmi se plazijo po obrazih udeležencev, spoznavne igre s taktilnimi tehnikami sproščanja pa se sprevržejo v nekakšno skupinsko terapijo in nori valček sproženega družbenega eksperimenta. /…/ Mestoma ironično jedka, celo humorna, pa vendarle trpka drama Teone Strugar Mitevske je del umetniške katarze, ki od vojne naprej sistematično poteka skozi bosansko kinematografijo. Je psihološka slika patologije povojne družbe s premišljenimi skicami značajev, ki ima, bržkone zaradi medpandemičnih omejitev, intimno gledališko scenografijo (Vuk Mitevski) in koreografirano mizansceno ter zato tudi velik potencial, da postane odrska uprizoritev.«
– Tina Lešničar, Delo
»Nedavna zgodovina Sarajeva v intenzivni, ostro stilizirani drami /…/ poteka kot obred ljubezni in vojne – nevaren, ambivalenten ples dvorjenja. /…/ dramaturško močno in mojstrsko uprizorjeno delo, ki pritegne od začetka /…/ Glavna igralca sta hipnotična. Omerovićev Zoran, ki spominja na izmučeno dušo človeka s slike Egona Schieleja, deluje kot človek, ki ga razjeda od znotraj, medtem ko doživlja nekaj, kar je hkrati videti kot sojenje, izpoved in terapija. Jelena Kordić Kuret, ki osupljivo spominja na zvezdnico britanskega realizma šestdesetih let Carol White, pa svojo Asjo popelje skozi živahen niz čustvenih sprememb, od spogledovanja do omahovanja in upravičenega besa, pri čemer gledalce ohranja v negotovosti, kaj točno se dogaja v mislih in duši njenega lika.«
– Jonathan Romney, Screen Daily
»Najsrečnejši človek na svetu je zanimiv pogled na dolgotrajno travmo, hkrati pa s suhim, pretkanim smislom za humor odstira nerodnosti in posledično zmešnjavo zmenkov na slepo. /…/ Teona Strugar Mitevska pusti, da ti trenutki izbruhnejo v napetem kaosu, ki deluje kontrastno harmoniji in igrivemu razpoloženju.«
– Susanne Gottlieb, Cineuropa
»Kamera Virginie Saint-Martin ustvarja dodatno tesnobo s tesnimi bližnjimi posnetki in sunkovitimi premiki. Učinek še poudarita dva izjemna, ranljiva igralska nastopa, ki ju sredi razkritja ali prepira pogosto prekinejo pravila zmenkarjenja ali šaljenje sodelujočih. Trenutki lahkotnosti, ki pridejo in gredo, naredijo tiste najbolj silovite še toliko bolj silovite. /…/ Najsrečnejši človek na svetu je inteligentno napisan film z drznim in drugačnim konceptom, ki pokaže, kakšne posledice imajo lahko vojne travme.«
– Kristy Strouse, Film Inquiry
»/…/ filmi severnomakedonske režiserke so slogovno prepoznavni /…/ Zase pravi, da je stilizacija del njenega izražanja, ker prihaja iz sveta likovne umetnosti. /…/ V filmu je ta skoraj optimalni odmerek absurdne stilizacije v službi pretresljive dramske vsebine. To je tudi tisto, kar absurd kot umetniška oblika pravzaprav predstavlja: nekaj nadčloveškega, nadrealističnega in nečloveškega, nedoumljivega z logiko razuma, a zelo intenzivnega, pogosto psihično uničujočega.«
– Iva Sirotić, Istra24