zgodba
Šestnajstletna Julija živi z gospodovalnim očetom in mlado materjo na odmaknjenem hrvaškem otoku. Dneve preživlja med potapljanjem po azurnem morju, lovom na morene ter opazovanjem turistov, ki se zabavajo v bližnjem zalivu. Napetost med hčerko in očetom pa začne naraščati, ko na otok prispe star družinski prijatelj Javier. Medtem ko skuša oče z njim skleniti velik posel, svetovljanski in karizmatični tujec v Juliji prebudi slo po svobodi …
iz prve roke
»V filmu Morena sem hotela raziskati napetosti, ki jih v družini izzove prihod tujca, outsiderja; ta v mladi Juliji prebudi željo, da se sooči z omejitvami patriarhalne miselnosti, ki jo je sprejemala vse življenje.
Zgodba je umeščena med bele skale, v surovo naravo, ki potencira čustva. Liki so – brez sence, brez hlada – izpostavljeni morju, soncu in kamnu. Gorijo v strasti in besu. To je prostor močnih telesnih občutkov, ki se neizbežno stapljajo z duševnimi.
Moški šovinizem je globoko zakoreninjen v našo družbo. Pogosto ga napačno imenujemo mentaliteta. Očetje ga utrjujejo, ker jim ustreza, matere ga podpirajo, ker so tako vzgojene.
Šovinizem je glavni antagonist naše junakinje Julije, /…/ ki njegove okove pogosto zamenjuje z mejami lastnih zmožnosti. To je začarani krog, toda ko Julija končno zavrne svojo vlogo, kulta očeta ne vidimo več kot tradicije, v njegovem vedenju pa zagledamo tisto, kar v resnici je – nasilje.
Julija živi v raju, na hrvaškem otoku, v družbi, ki je obsedena s hitro in zlahka pridobljenim bogastvom. To je družba, ki razprodaja svojo zemljo in zapuščino, družba brez želje po delu in napredku, družba, ki skuša unovčiti, kar so dosegle prejšnje generacije – tako umirajo sanje in izginja dediščina. Moč hčerke se tolmači kot očetova šibkost, podedovana zemlja pa se razprodaja za dobiček.
Toda Julija je prva v novi generaciji intuitivnih žensk, ki razgaljajo te zastarele vzorce. Julija je morena, žival, ki je pripravljena odgrizniti del sebe, da bi se osvobodila. To moč vse pogosteje opažam v mladih ženskah na Hrvaškem. To je moč, ki temelji na modrosti in znanju, na zaupanju v lastne sposobnosti, na veri v tisto božansko, ki se skriva v neznanem. Moč, ki se ne pusti utišati.«
– Antoneta Alamat Kusijanović
portret avtorice
Antoneta Alamat Kusijanović se je rodila v Dubrovniku, zaključila študij produkcije na Akademiji dramskih umetnosti v Zagrebu in diplomirala iz režije na Univerzi Columbia v New Yorku. Njen kratki film V modrino (U plavetnilo) je prejel nominacijo za študentskega oskarja ter bil nagrajen na Berlinalu, v Sarajevu, v Oberhausnu ter na festivalu Premiers Plans v Angersu. Morena je režiserkin prvi celovečerec.
kritike
»Če bi Patricia Highsmith kdaj napisala zgodbo o odraščanju, postavljeno na skalnato obalo kristalnega hrvaškega morja, bi bila lahko zelo podobna sončnemu, melanholičnemu prvencu Morena Antonete Alamat Kusijanović. Film tiho, z zloveščim jadranskim lesketom prepričljivo pokaže, da je lahko prehod mladega dekleta v odraslost tudi brez labirintnih morilskih zapletov in prekaljenih zasebnih detektivov popolna /…/ tema za sončni noir.«
– Jessica Kiang, Variety
»Morena gibko vijuga med čermi klasične zgodbe o odraščanju in uporništvu ter se zaganja v globine družinske in družbene hrvaške stvarnosti. Globoko pod gladino morja, kamor sončni žarki ne prodrejo, z ostmi nabada trdovratne družbene vzorce patriarhata, konservativizma, religije, šovinizma, mizoginije, pa tudi divjega kapitalizma, privatizacije, korupcije, in jih privleče na kopno.«
– Tina Lešničar, Delo
»Morena v grajenju suspenza in odrekanju informacij deluje zelo ‘francosko’, film pa v naracijo subtilno vtke aktualni problem ignoriranja dediščine in hrvaško podrejenost hitrim (in nepremišljenim) nepremičninskim zaslužkom. Julija za zdaj še živi v ‘paradižu’, čeprav razprodaja imetja, sumljivi tuji vlagatelji in banalizacija turistično-kulturne ponudbe vse hitreje razjedajo nekdanjo prvobitnost.«
– Simon Popek, Dnevnik
»Napeti prvenec, postavljen na hrvaški otok, obljublja eksploziven razplet – in obljubo tudi izpolni. /…/ Morena je vrhunska študija nepopustljive subliminalne grožnje /…/.«
– Tim Grierson, Screen Daily
»Hrvaška Morena, ki sta jo koproducirala tudi Slovenija in Martin Scorsese in ki je v Cannesu dobila Camera d’Or, nagrado za najboljši debitantski film, je videti kot reimaginacija eseja Lastna soba (A Room of One’s Own), v katerem je Virginia Woolf leta 1929 poudarila, da ženska potrebuje lastno sobo, ki jo emancipira in opolnomoči. Julija to »lastno sobo« najde le pod morjem. A ironično, pod morjem ne more govoriti, s čimer se izpolni ultimativna patriarhalna fantazija: ženska, ki molči! Nihče ne sliši njenih krikov. Morena, po malem tudi parafraza starih gotskih romanc (Kornati kot Wuthering Heights ali Udolpho), pokaže, da toksična ni le družina, temveč da je toksičen tudi raj – sanje hodijo tja le umirat. ZA«
– Marcel Štefančič, jr., Mladina