Moji armenski duhovi Mes fantômes arméniens

iz prve roke
»19. januarja 2020 sem nepričakovano izgubila očeta Vigena Stepanyana. Bil je igralec, tako filmski kot gledališki. V Armeniji je bil zelo priljubljen, ljudje so ga prepoznavali na ulici. Njegovega pogreba so se udeležili politiki, osebnosti iz sveta umetnosti, pa tudi mnogi običajni ljudje, ki so prišli izkazat spoštovanje. Pokopan je na pokopališču Tokhmakh, armenskem panteonu.
Bolečina, ki jo prinese smrt očeta, je nepredstavljiva in je ni mogoče opisati. Zato ne bom niti poskušala. Povem lahko le, da je bila moja žalost še toliko večja, ker sem verjela, da imava še veliko časa za pogovore. Rada si zamišljam najina prihodnja srečanja, na katerih bi mu pripovedovala o svojih filmskih projektih, on pa bi mi govoril o svojem življenju igralca, z vsemi vzponi in padci ter anekdotami; nekaterimi zabavnimi (tudi precej divjimi), drugimi bolj resnimi. Svetovala sem mu celo, naj napiše spomine. Zdaj je najin dialog za vedno prekinjen. Moj oče ne bo nikoli napisal spominov …
Moji armenski duhovi so se rodili iz tega prekinjenega dialoga, iz teh nenapisanih spominov. Očetov odhod mi je na široko odprl vrata v preteklost. Preteklost Armenije. In preteklost armenskega filma. Obe sta tesno povezani. Ko sem začela dialog z očetovim duhom, ko sem začela iskati in zbirati sledi njegove kariere ter si znova ogledovati filme, v katerih je igral, sem naletela tudi na druge duhove iz zgodovine armenske kinematografije. Bilo je, kot da bi me oče prijel za roko in me popeljal v družbo duhov, ki so na tak ali drugačen način povezani s svetom filma.
Od tod je prišla želja, da bi zgodbo armenske kinematografije predstavila v filmu. Ponuditi sem želela osebno filmsko popotovanje skozi zgodovino armenskega filma, organsko povezanega s političnim, družbenim in kulturnim svetom, ki danes ne obstaja več: sovjetskim imperijem. Armenski film je tesno povezan z zgodovino sovjetskega imperija. Začetki armenske kinematografije segajo v leto 1925, ko je bil posnet Namus (Hamo Beknazarian), produkcija pa je bila za več kot desetletje prekinjena po filmu Karot (Frunze Dovlatyan, 1990), ko je Sovjetska zveza razpadla in je Armenija po sedemdesetih letih spet postala neodvisna država. Neodvisna, že mogoče, a hkrati nostalgična po svoji sovjetski preteklosti. Tako nostalgična, da ima še danes težave pri pisanju lastne zgodovine.
Rodila sem se leta 1982 in sem otrok Sovjetske zveze. V šoli so me učili ruščine in komunističnih vrednot. Pri skavtih sem si strastno želela postati ‘pionirka’, zato sem bila po razpadu Sovjetske zveze zelo razočarana, ko sem spoznala, da se to ne bo nikoli zgodilo … Kot mnogi otroci iz Vzhodne Evrope in Evrazije, ki so doživeli tako Sovjetsko zvezo kot obdobje po njenem razpadu, sem gojila protislovna čustva do komunističnega sistema: mešanico odpora in skrivnega, skoraj sramotnega občudovanja.
Ko je Sovjetska zveza razpadla in je Armenija postala neodvisna, smo z družino zapustili domovino. Starša sta se kasneje vrnila, jaz pa nikoli več. Vse življenje sem preživela v tujini. Tako sem v Armeniji zares živela le v času Sovjetske zveze. Od tod moje vprašanje, moja negotovost: kaj mi pravzaprav pomeni ‘biti Armenka’? Kako sem lahko Armenka po koncu sovjetske dobe? Ta negotovost prežema tudi zgodovino armenskega filma, ki je največji razcvet doživel ravno v sovjetskem obdobju; prav v tem času odraščanja je našel svojo identiteto. Zgodovina armenske kinematografije sovjetskega obdobja priča o težavah, s katerimi se je Armenija soočala pri uveljavljanju lastne identitete po genocidu. Ti filmi ponujajo zapleten in nejasen odgovor na vprašanje, kaj pomeni biti Armenec.
Nostalgija po sovjetski Armeniji zaznamuje tudi moje življenje. Globoko sem jo občutila, ko je gospodarska kriza po razpadu Sovjetske zveze – imela sem dvanajst let – mojo družino prisilila v izgnanstvo v Libanon. Smrt očeta, ki je tako dobro govoril in pisal rusko, je to nostalgijo spet oživila. V Mojih armenskih duhovih se vračam k armenski kinematografiji iz sovjetskega obdobja, da bi te občutke izgube in izginevanja raziskala tako z intimnega kot kolektivnega vidika.
Film je nekakšno nadaljevanje mojega prvega celovečernega dokumentarca Embers; deli se dopolnjujeta in tvorita diptih. Film Embers sem posnela leta 2006. Po smrti svoje babice Tamare sem spoznala njene prijatelje, s katerimi se je borila v drugi svetovni vojni in s katerimi je delila komunistične ideale. Tamara in njeni prijatelji so vsako leto 9. maja praznovali dan zmage (kot v vsem sovjetskem imperiju, za razliko od Evrope, ki ga praznuje 8. maja). Kot otrok sem bila povsem očarana nad njihovimi pesmimi in govori. V filmu Embers sem zbrala spomine moških in žensk, ki so se borili za izgubljeno ideologijo, zadnjih prič izginulega časa, od katerega so ostale le še sence. Moji armenski duhovi, polni senc in melanholije, niso zgodovinski ali izobraževalni film o armenski kinematografiji iz sovjetskega obdobja. To ni film, ki bi zahteval, da se ji prizna vrednost in mesto v zgodovini svetovnega filma. Bolj gre za pričevanje, kako skozi svojo osebno zgodbo in vlogo filmske ustvarjalke znova odkrivam to kinematografijo, njene obraze, pokrajine, igralce, zgodbe, teme, vizualne motive, neizrečene besede in omejitve.
Še toliko bolj, ker je armenski film iz sovjetskega obdobja zelo malo potoval in kljub vsem zakladom, ki jih ponuja, ostaja znan skoraj izključno armenskemu občinstvu. Dokaz za to je med drugim presenetljivo in zgovorno dejstvo, da se cinefili v tujini spominjajo le dveh imen iz zgodovine armenske kinematografije: Pelechiana in Paradžanova, prav tistih filmskih ustvarjalcev, ki sta delovala na obrobju sovjetskega produkcijskega sistema.«
– Tamara Stepanyan