Mleko bridkosti La teta asustada

Claudia Llosa / Peru, Španija / 2009 / 100 min / španščina

Zamolčane vojne travme zlorabljenih perujskih žensk še vedno obvladujejo telesa njihovih hčera. Sublimen, a silovit obračun s temačnim obdobjem novejše perujske zgodovine. Zlati medved za najboljši film 2009.

režija Claudia Llosa, scenarij Claudia Llosa, fotografija Natasha Braier, montaža Frank Gutiérrez, glasba Selma Mutal, produkcija Antonio Chavarrías, José María Morales, Claudia Llosa, igrajo Magaly Solier, Susi Sánchez, Efraín Solís, Marino Ballón, Antolín Prieto, distribucija v Sloveniji Continental film

festivali, nagrade Zlati medved in nagrada FIPRESCI za najboljši film v Berlinu 2009. Nominacija za tujejezičnega oskarja 2010. LIFFe 2009.

IMDb

zgodba
Fausta v sebi nosi bolezen, ki ji je ukradla dušo. Ne bolezen, ki bi jo povzročale bakterije ali virusi – to so travme, ki jih je z »mlekom bridkosti« nanjo prenesla mati, ena izmed neštetih žensk, ki so bile zlorabljene in posiljene v dveh desetletjih oboroženih spopadov med maoistično gverilo in perujsko vojsko. Čeprav je ta strašni čas zdaj minil, v dekletih, kot je Fausta, živi naprej. Njena bolezen se imenuje strah. Ko pa mati umre, se mora Fausta naposled spopasti s svojimi strahovi. Zgodi se vrsta nepričakovanih zapletov, ki dramatično spremenijo njeno življenje. Materina smrt jo končno pošlje na popotovanje k osvoboditvi izpod jarma strahu.

Sublimen, a silovit obračun s temačnim obdobjem novejše perujske zgodovine. Zamolčane vojne travme zlorabljenih perujskih žensk še vedno obvladujejo telesa njihovih hčera.

iz prve roke
»Kako lahko drug z drugim komuniciramo v razdeljeni deželi? Kako lahko ustvarimo eno telo, en narod, če živimo v deželi posameznikov, ki se v kulturnem smislu tako zelo razlikujejo? Kako se lahko narod znova sestavi skupaj po nasilnem prelomu in travmatični izkušnji? Mleko bridkosti je metafora za zlom. Za tlačeno deželo, ki se lahko izraža le skozi svojo podzavest: skozi svoje mite, bojazni in travme. Telo krvaveče ženske predstavlja praznino, ki jo je treba zapolniti, tesnobo, ki jo je treba umiriti, strah pred srečanjem z nečim drugačnim, pred izgubo nadzora. Živimo v omahljivi, zatirani deželi, katere zgodovino beležijo predvsem telesa. Vendar spomin ni edini cilj naše bitke. Kako deluje proces pokopavanja boleče preteklosti? Ali več spominjanja obenem pomeni tudi več odpuščanja in sprave? /…/ Mleko bridkosti govori o nerazrešenem, nasilnem, osebnem in kolektivnem spominu. O vsiljenih bremenih, latentnih represijah.«
Claudia Llosa, režiserka in scenaristka

portret režiserke
Claudia Llosa Bueno se italijansko-perujskim staršem rodi leta 1976 v Limi, glavnem mestu Peruja. Na univerzi v Limi leta 1998 doštudira komunikologijo, nato leta 2001 v Madridu diplomira še iz filmske in televizijske scenaristike. Svojo ustvarjalsko kariero začne z delom v oglaševanju in na perujski televiziji, vendar kmalu ustanovi lastno produkcijsko hišo in leta 2006 zrežira svoj celovečerni prvenec Madeinusa. Film premiero doživi na prestižnem severnoameriškem festivalu neodvisnega filma Sundance in na raznih mednarodnih festivalih nabere več kot dvajset odmevnih nagrad. Mleko bridkosti je drugi celovečerni film Claudie Llosa, ki trenutno živi v Barceloni.

kritike
»Že dolgo se ni bilo mogoče z nobeno festivalsko žirijo tako zelo strinjati kot z letošnjo berlinsko, ki jo je vodila Tilda Swinton. Mleko bridkosti /…/ je posnela mlada, komaj 32-letna Claudia Llosa, to je njen drugi film. Srečna, da je dobila zlatega medveda, je pokazala na svojo deželo Peru. ‘Potrebujemo takšno nagrado, za nas je pomembno, da svet spozna naše filme,’ je rekla na tiskovni konferenci. Kakšen je pomen zlatega medveda za Peru, pove tudi dejstvo, da je bil film iz te države sploh prvič v glavnem programu Berlinala. /…/ In o čem pripoveduje Mleko bridkosti? O mladem dekletu Fausti, ki živi sredi revnega in živahnega predmestja. Čeprav izpostavljena pragmatiki vsakdanjega kruhoborstva, živi odmaknjeno, v svojem svetu, govori malo, pravzaprav je njena govorica petje ali ritmično izgovarjanje verzov, ki so takšni, kot da prihajajo iz sveta prednikov. Ti s svojo avtoriteto mrtvih posegajo v sedanje življenje, njihove intervencije prepoznavamo kot zgled magičnega realizma. Film se začne z njeno mamo, ki umira in poje pesem o posilstvu, ki ga je doživela med nosečnostjo; bilo je v času političnih spopadov med levičarskim gverilci in oblastjo pred dvajsetimi leti. Toliko je stara Fausta, ki se pred enakim nasiljem zavaruje tako, da si v vagino vstavi krompir. Njeno ravnanje (tudi z mrtvo mamo, ki je noče pokopati, dokler ne najde primernega kraja) je nagonsko dobro, režiserka pa z njenimi simbolnimi gestami govori tako o magični duhovnosti, ki prežema življenje preprostih ljudi, kot o socialnih napetostih v perujski družbi. Mleko bridkosti (ki ga otroci pijejo pri izmučenih in ponižanih materah) je film z močnim poetičnim nabojem, bolj govori z molkom in sliko kot z zgodbo in dialogi.«
Peter Kolšek, Delo

»To, o čemer bi najraje vsi molčali, se iz roda v rod prenaša z materinim mlekom, opozarja perujsko Mleko bridkosti, v katerem ima hči ženske, ki so jo v ‘času terorja’ mučili in posilili, v vagino preventivno in vraževerno vstavljen krompir – da je ne bi mogli posiliti. Pa četudi živi v povsem drugačnih časih. Toda krompir, ki govori o tem, o čemer vsi molčijo, postaja vse večji, zato ga je treba vsake toliko časa malce obrezati. Da ne bi postal metafora. Problem je le v tem, da krompir ni nikoli le krompir.«
Marcel Štefančič, jr., Mladina

»Čeravno se giblje po spolzkem terenu prenabitosti z alegorijami, je film manj senzacionalističen, kot na to namigujejo opisi. V tem pogledu gredo vse čestitke slogu režiserke, ki osvetljuje ponižanja čustvene dediščine in ponotranjeni rasizem skozi mojstrske upodobitve ritualov in vraževerij vsakdanjega vaškega življenja. Film z nadvse primernim naslovom tako – na poti od samoponiževanja do osvoboditve – postane pljunek v obraz neokolonialnim silam imperializma, ki še vedno pestijo Latinsko Ameriko.«
Ed Gonzales, The Village Voice

»S svojim drugim celovečernim filmom perujska režiserka Claudia Llosa utrjuje svoj status ene najbolj zanimivih sodobnih ameriških ustvarjalk.«
Bojd Van Hoeij, Variety

»/…/ ogledati si ga je vredno dvakrat, prvič za dušo, drugič za razum.«
Simon Popek, Delo

Klub Kinodvor

Postanite član in izkoristite naše ugodnosti! Članstvo poleg znižane cene vstopnic prinaša številne druge ugodnosti.