LJUBEZEN se godi onkraj DOBREGA in ZLEGA. LJUBEZEN je genetska potreba. LJUBEZEN je drugačno stanje zavesti. LJUBEZEN je težka droga. LJUBEZEN je duševna motnja. LJUBEZEN je igra moči. LJUBEZEN je preseči samega sebe. LJUBEZEN je slepeča svetloba. LJUBEZEN so seme, sluz in solze. LJUBEZEN je vzburljiva seksualna melodrama o fantu, dekletu … in DRUGEM DEKLETU.
zgodba
Prvi januar, zgodnje jutro. Murphyja ob spečem telesu njegove mlade žene in dveletnega otroka prebudi telefonski zvonec. Z odzivnika zasliši zaskrbljeni glas Electrine matere. Zanima jo, ali se mu je morda oglasila. Že nekaj mesecev jo pogrešajo in boji se, da se ji ni kaj pripetilo. V teku dolgega deževnega dne, ki ga Murphy preživi v samoti svojega stanovanja, se spominja svoje največje ljubezni, dve leti trajajočega razmerja z Electro, in goreče strasti, ki je prekipevala od obljub, igric, napak in ekscesov …
Prvak novega francoskega ekstremizma se loti prekletstva, ki visi nad filmskim prikazom eksplicitne spolnosti. Ljubezen upodablja čustva ljubezni skozi čutnost spolnosti, tako kot jo doživljamo: v 3D.
zanimivosti
Ko je komisija novemu filmu Gasparja Noéja v Franciji dodelila certifikat 16, ki dovoljuje ogled filma le osebam nad šestnajstim letom starosti, je posredovala francoska kulturna ministrica Fleur Pellerin in zaradi eksplicitnosti prikaza spolnosti v filmu komisijo prosila za ponovno presojo. Nepričakovan poseg ministrice je koproducent filma Wild Bunch označil za »skrajno konservativnost«. Združenje francoskih filmskih ustvarjalcev (ARP) je v kritiki Pellegrinove prav tako podprlo Noéja. V izjavi za javnost so zapisali: »S konservativizmom in puritanizmom ne bomo ničesar pridobili. ‘Moraliziranje’, ta najtesnejši prijatelj cenzure, je nevarna igra. Filmski ustvarjalci združenja ARP smo prepričani, da bo poezija režiserja Gasparja Noéja, pa naj bo še tako seksualna, vselej predstavljala dragocenejši vir vzgoje in izobrazbe kot pornografska razuzdanost, ki je nenehno na voljo na internetu.« Režiser sam je ob premieri v Cannesu izrazil upanje na še ohlapnejši certifikat: »Čim rečete pornografski, se ljudje ustrašijo, toda film govori o zaljubljenosti iz perspektive spolnosti. Ko prikazuješ seks, se je težko izogniti posnetkom genitalij. Če bi bil sam v komisiji, bi postavil omejitev na 16 ali morda 12 let.« V Franciji je ostalo pri izvorni odločitvi komisije in certifikatu 16.
iz prve roke
»Dolga leta sem sanjal o tem, da bi posnel film, ki bi v polnosti poustvaril strast mladih zaljubljencev, v vsem njenem fizičnem in čustvenem ekscesu. Neke vrste amour fou, kvintesenco tega, kar smo s prijatelji v življenju resnično izkusili. Sodobno melodramo, ki bi vključevala številne ljubezenske prizore in presegla nesmiselno neskladje, ki narekuje, da normalen film ne sme vsebovati očitno erotičnih prizorov, pa čeprav se vsi ljudje radi ljubimo. Rad bi posnel tisto, kar si je film bodisi iz komercialnih ali pravnih razlogov redko dovolil: organsko dimenzijo zaljubljenosti. Čeprav se v večini primerov prav tu nahaja esenca privlačnosti zaljubljenega para. Moj izhodiščni namen je bil prikazati intenzivno strast na naraven način – živalsko, igrivo, radostno, bolečo. Za razliko od vseh mojih filmov tu ne gre za čisto nič drugega kot sentimentalno nasilje in ljubečo ekstazo.
/…/
Kljub skromnemu proračunu smo po zaslugi najnovejših kamer ta barviti film v cinemaskopu posneli v 3D tehniki. Upam, da bo ta odločitev omogočila gledalcu bolj zatopljeno izkušnjo. Ker me že dolgo fascinirajo tridimenzionalne podobe, sem v teku let posnel neskončno množico 3D fotografij, analognih in digitalnih. Na kocki je še več in izkušnja je še bolj pretresljiva, ko človek snema ljubljeno osebo, ki umira. Ko se kasneje vračaš k tem podobam, imaš občutek, kot da si znotraj majhne škatle ohranil skoraj živ fragment te osebe. Tridimenzionalna slika ti daje veliko močneje kot ploska podoba vtis, čeravno je ta otročji in nelogičen, da si v njej ujel trenutek preteklosti. Ker film pripoveduje zgodbo o izgubljeni ljubezni, se mi je zdelo, da lahko 3D pomaga gledalcu, da se lažje poistoveti z glavnim likom in njegovo nostalgično otožnostjo.
/…/
Od vseh mojih filmov je ta najbližji tistemu, kar sem uspel doslej spoznati o življenju, in tudi najbolj melanholičen. Zelo ljubo mi je, da lahko delim ta kratki predor radosti in ekstaz, naključij in napak.«
– Gaspar Noé, režiser in scenarist
portret avtorja
Gaspar Noé (1963, Buenos Aires), v Argentini rojeni francoski auteur, kot režiser in scenarist podpiše večkrat nagrajene celovečerne filme Meso (Carne, 1991), Sam proti vsem (Seul contre tous, 1998), Nepovratno (Irréversible, 2002) in V praznino (Enter the Void, 2009). Zadnja sta bila premierno prikazana v tekmovalnem programu festivala v Cannesu in predvajana v redni distribuciji v slovenskih kinematografih. Pri nekaterih svojih filmih Noé sodeluje tudi kot montažer, snemalec in producent. Številni kritiki njegova dela opišejo kot eksperimente, v katerih avtor preizkuša zmožnost in trpežnost publike v soočenju s temno platjo človeške narave. Filmi Gasparja Noéja, predstavnika novega francoskega ekstremizma, upodabljajo nasilje in perverzijo na način, ki prevprašuje in preizkuša meje družbeno sprejemljivega.
kritike
»Ljubezen nam želi pokazati enega zadnjih preživelih tabujev filmskega sveta, resničen seks, brez predaha, dokler se nam ne zdi, da je gledanje seksa najbolj naravna stvar na svetu. Gre za tisto, kar glavni lik Murphy (Karl Glusman) opiše kot ‘sentimentalno spolnost’: to je seks kot del ljubezenskega odnosa in ne mehanično parjenje trde pornografije. /…/ Ljubljenje se povečini odvija v običajnih pariških spalnicah – in po zaslugi plitkega gorišča zamaknjene 3D fotografije Benoîta Debieja daje občutek radikalne intimnosti; skoraj tako je, kot bi oprezali za ljubimcema, ki se skrivata v škatli za čevlje. /…/ Težava filma Ljubezen ni v njegovem namenu, ki se mi zdi skrajno hvalevreden. In tudi ne v samem seksu, ki je čudovit in tudi – če uporabim tabuiziran kritiški izraz – seksi. Težava je v tem, da si obe ti stvari zaslužita izraz v mnogo bolj kompleksnem in inteligentnem filmu. Romance Catherine Breillat in Pornograf Bertranda Bonella, dva nedavna francoska filma, ki delita z Noéjevim veliko genskega materiala, sta prav tako načenjala meje tabuja – toda ko si ju gledal, si pri obeh čutil, da nagovarjata tako zadržke kot dušo gledalca. Toda Noéjev film sredi kalejdoskopa mesenih združitev nikoli ne vzpostavi pravega stika z gledalcem. Ta lahko gleda, a se ne sme dotakniti.«
– Robbie Collin, The Telegraph
»Toda Ljubezen v resnici ne stremi k izpolnjevanju ciljev narativnega filma. S tem ne mislim, da film ne vsebuje zgodbe; seveda jo in še kako noéjevska je v svojem vzvratnem pomikanju po tirnici ljubezenske zveze, da bi znova odkrili njen blaženi začetek. Toda Ljubezen s časom ne ravna linearno, kot je v navadi pri klasičnem narativnem filmu; za linearne, kavzalne odnose ji ni dosti mar. Skozi pokrajino teksture, svetlobe in teles prej krmari v cikcakastih zavojih – kar Noéjevi filmi pogosto počnejo – ter svojo zgodbo poganja in prekinja na način, ki je bližje filmskim tradicijam nižjega (pornografija) ali višjega rodu (avantgarda), s tem pa dopušča erotiki, spektaklu ali poetiki, da zamrzne našo pozornost na telesnem izkustvu. Ob gledanju Noéjevih filmov se gledalec s pomočjo sestavin, ki nimajo nič skupnega s pripovednim lokom, razvojem likov ali igralskim talentom, do skrajnosti zave zmožnosti filma za manipulacijo človekove percepcije časa.«
– Blake Williams, Cinema Scope
»Če pa želite meriti Ljubezen po surovi čutnosti in tehnični dovršenosti, potem je ta film zares nekaj izjemnega. Po zaslugi režiserjevega stalnega sodelavca Benoîta Debieja (ki je posnel tudi nedavni filmski bravuri Spomladanske žurerke in Lost River) vsebuje Ljubezen nekaj najčudovitejših spolnih prizorov v zgodovini filma. Dolgi ménage a trois je, denimo, orgija natanko odmerjene svetlobe, ki laska vsaki brezhibni pori neverjetno brhkih teles igralcev, ujetih v dolgih posnetkih od zgoraj, tako da telesa ves čas ostajajo v kadru, kot pri plesnih sekvencah klasičnih muzikalov. /…/ Če je ton filma, kot sem že omenila, precej drugačen od Noéjevih zgodnejših del, še vedno vsebuje obilje drobnih stilističnih potez, ki prikličejo v spomin avtorjeve predhodne filme: tu so zagrenjene misli naratorja kot odzven protagonista filma Sam proti vsem; časovni preskoki so enaki tistim iz filma Nepovratno (na neki točki Murphy in Electra seksata v predoru, ki je videti na las podoben tistemu, v katerem posilijo Monico Bellucci); utripajoča žarnica spomni na kubrickovski trip iz filma V praznino in še veliko je tega. Noé želi več kot očitno poudariti, da gre za izjemno oseben projekt …«
– Leslie Felperin, The Hollywood Reporter
»Nekaj zelo prikupnega je v njegovi monomanski naravi: tu imamo film z eno samo temo, tisto, ki ji je Casanova pravil ‘tema vseh tem’, tisto, o kateri večino časa razmišljamo, a tega ne priznamo. In tu imamo film, ki dejansko pokaže seks, tisto, iz česar nastajajo otroci, za razliko od plahega seksapila in zapeljive privlačnosti, ki ju oglašuje toliko drugih filmov. /…/ Kot se spolno eksplicitnim filmom rado dogaja, bo tudi tule v Cannesu nekaj nadutih intelektualcev trdilo, da se jim je zdel film ‘dolgočasen’. Zagotovo. A vse, kar lahko rečem, je: tako kot Ostržku jim rastejo nosovi – naj pri tem ostane. Film je okoren, bedast in mestoma nadvse smešen. Njegovi trije igralci se ne bodo zdaj zdaj priključili ansamblu narodnega gledališča, da bi odigrali Aristofana ali Millerja. Toda Ljubezen je razuzdana burka z bizarnim pridihom brezupa. Temu se reče zabava.«
– Peter Bradshaw, The Guardian
»3D tehnika prinaša več kot le obvezen čelni posnetek ejakulacije, v katerem vam curki precej umetne sperme brizgnejo naravnost v oči (če ne bi vključeval vsaj enega takšnega posnetka, bi se mi zdel film, iskreno povedano, prevara). Dodatna dimenzija je pravzaprav najbolj učinkovita onkraj ljubezenskih prizorov: menjava filmskega materiala, ko gre za domače posnetke, napravi omotičen, a skrajno prijeten obrat perspektive in nekateri režiserjevi klasični motivi, kot so laserske luči v nočnih klubih in tekst v sliki, delujejo popolnoma sveže, če jih vidite v 3D. /…/ To pravzaprav ni film o ljudeh, pač pa film o tistem, kar obstaja med njimi – to ni nujno ‘ljubezen’, temveč, kot pravi Noé preko Murphyja, ‘sentimentalna spolnost’.«
– Jessica Kiang, The Playlist
»Penetracije, felacije in ejakulacije v Ljubezni niso zato, da bi šokirale, ampak zato, da bi legitimirale ljubezen, da bi ji dale gravitacijo in vzele vtis simuliranosti. Urgentne so, pa ne zaradi nas, ampak zaradi njega in nje. Seks brez seksa, s katerim običajno mahajo filmi, je kot vestem brez konja ali pa kot mjuzikl, ki plesalca kaže le v glavo, zato mu Noé, ki ima očitno dovolj tega, daje seks povsod, razen v seksu, le pomaha v slovo, saj ga tako naturalizira, da izgleda kot poljub. Francoski, se razume.«
– Marcel Štefančič, jr., Mladina