Kronika Anne Magdalene Bach Chronik der Anna Magdalena Bach

iz prve roke
Jean-Marie Straub: »Film je nastal iz življenjskih srečanj. Imel sem prijatelja, Françoisa Louisa, ki je igral klavir in orgle, in po njegovi zaslugi sem odkril Bacha. Velik vpliv je bil tudi Dnevnik vaškega župnika (Journal d’un curé de campagne). Toda to še ne pojasni, zakaj ravno Bach …«
Danièle Huillet: »V tistem času si mi povedal, da si opazil, kako lahko ljudje, ki nimajo nikakršne glasbene izobrazbe, zaspijo ob poslušanju Haydna ali Mozarta, ne pa tudi Bacha. /…/ Anna Magdalena ni nikoli pisala dnevnika ali kronike; napisala ni niti vrstice. Vse, kar imamo njenega, je posvetilo v Bibliji.« 
Jean-Marie Straub: »Sicer pa je prepisovala glasbene partiture. Edini teksti, ki jih je napisala, so pisma njenemu bratrancu, a ta so izgubljena. Obstaja tudi nekaj pisem, ki jih je po Bachovi smrti narekovala pisarju in v katerih mestni svet v Leipzigu prosi za denar. Imamo pa seveda tudi knjigo The Little Chronicle of Anna Magdalena Bach Esther Meynell, ki je izšla v Londonu leta 1925.«
Danièle Huillet: »Toda avtorica takrat ni navedla svojega imena. Muzikologi so protestirali in šele potem so to ‘kroniko’ ponovno izdali z njenim imenom. Toda kot je rekel Voltaire: ‘Če laž …«
Jean-Marie Straub: »‘… ponovimo dovolj pogosto, postane resnica.’ /…/ Vendar v film nisva vključila niti vrstice iz tega romana. Da bi zgradila pripoved, sva morala sestaviti tekst: uporabila sva knjigo računov dvora v Köthnu; nekrolog, ki ga je napisal Carl Philipp Emanuel Bach; in predvsem nekatera Bachova pisma – tam, kjer on reče ‘jaz’, ona reče ‘on’ ali ‘Sebastian’. Ta kronika je najina fikcija. Mislim, da sva želela predvsem povedati ljubezensko zgodbo. /…/ Bach ne izraža le občutkov, izraža zrak, ogenj …«
Danièle Huillet: »… veter … Še dva razloga sta, zakaj sva izbrala Bacha. Prvi je bil najin odpor do načina, kako so filmarji včasih snemali glasbo – razen bratov Marx in filma Moški imajo raje plavolaske (Gentlemen Prefer Blondes). Drugi razlog je bil, da sva se naveličala poslušati Bachovo glasbo, izvajano na način, ki ni imel prav nobene zveze z njo, namreč tako, kot so jo igrali v 19. stoletju: velik orkester in dvesto članov zbora za Pasijon po Mateju. V resnici je imel Bach na voljo le dva zbora po dvanajst moških – tri soprane, tri alte, tri tenorje in tri base; poleg tega v Leipzigu ni bilo ženskih glasov – luteranska pravila so jih prepovedovala.«
Jean-Marie Straub: »V nasprotju s Köthenom, ki je bil kalvinističen in kjer so ženske smele v orgelsko galerijo. Bach je to glasbo napisal z zelo specifičnimi sredstvi v mislih, ne pa da bi sanjal o orkestru z dvestočlanskim zborom.«
Danièle Huillet: »Zadnja iskrica je bila, ko sva poslušala ploščo, ki nama jo je prinesel prijatelj. Takoj sva si rekla: ‘Njega hočeva!’ Bil je Gustav Leonhardt.«
Jean-Marie Straub: »Leonhardt je posnel samo dva albuma, enega v ZDA, z Umetnostjo fuge na čembalu, in enega na Dunaju, z Alfredom Dellerjem in dvema kantatama. Vedela sva, da živi v Amsterdamu, zato sva se z vlakom odpeljala k njemu. Prosil naju je, naj mu dava čas za razmislek. Bilo je sredi zime; nekaj dni sva preživela na otoku Texel, na poti nazaj pa nama je rekel: ‘V redu, posnel bom film.’ To je bilo leta 1957. /…/«
Danièle Huillet: »Film so prikazali na berlinskem festivalu leta 1968. Bilo je precej burno leto. Nisva hotela tja zaradi močne prisotnosti policije. Menda je v dvorani prišlo do nekakšnega izgreda, gledalci so kričali: ‘Bach war doch kein Hampelmann’, kar pomeni: ‘Bach ni bil lutka.’ /…/ Ljudje so odkrili, da je imel Bach nad seboj avtoriteto in da je komponiral tudi uporabno glasbo. V 19. stoletju je prevladovala ideja, da je umetnost nad vsem, to pa so še utrjevali ljudje, kot je Karajan. /…/ Že od vsega začetka je bila ideja, da v filmu nastopijo glasbeniki in ne igralci. Brez tega bi film posnela veliko prej.« /…/
Jean-Marie Straub: »Nisva želela posneti glasbe kot take, ampak izvedbo partiture kot dela v nastajanju, skupinsko delo, katerega stična točka je tisti, ki ga usmerja, v tem primeru Bach. Vse to se poveže v biografiji, v kroniki in tudi v Bachovi osebnosti. V filmu se to materializira v smislu Brechtove opredelitve ljubezni kot ‘umetnosti ustvarjanja nečesa s sposobnostmi drugega človeka’. Z drugimi besedami: prav Leonhardt, ki dirigira Bacha s temi glasbeniki, na ta način, v tem obsegu, naredi glasbo veliko bolj transparentno in partituro veliko bolj jasno.« /…/ 
Danièle Huillet: »Imeli smo število [glasbenikov in pevcev], ki si ga je zamislil Bach; napisal je namreč manifest, del katerega preberemo tudi v filmu. Natančno vemo, kaj je želel, ampak pritoževal se je, da nima rezerv: če je pevec zbolel, je bilo to katastrofalno.« /…/
Jean-Marie Straub: »Leonhardtova glavna skrb je bila uravnoteženost. Vedel je, kako želi snemati. Uravnoteženost zbora in orkestra. V baročni glasbi mora biti ravnovesje bolj popolno kot kjerkoli drugje. Hochet [zvočni mojster] ni nikoli prej snemal glasbe /…/. Leonhardt mu je po nekaj dneh stisnil roko in mu rekel: ‘Čestitam.’«