Danes je blagajna odprta od 15:00 do 20:30 (odprto še 04:11, tel: 01 239 22 17).
Na sporedu od 14. oktobra 2015.

Kamenje v mojih žepih Rocks in My Pockets

Signe Baumane / Latvija, ZDA / 2014 / 88 min / podnapisi, angleščina / 16+

Neposredna, globoko osebna, a tudi družbenokritična animirana pripoved, v kateri Signe Baumane, oborožena z ironijo, humorjem in divjo ustvarjalnostjo, raziskuje svoj psihološki DNK, da bi našla vir norosti, s katero se spopadajo ženske v njeni družini.

režija Signe Baumane, scenarij Signe Baumane, animacija Signe Baumane, montaža Signe Baumane, Wendy Cong Zhao, glasba Kristian Sensini, produkcija Signe Baumane, glas Signe Baumane, distribucija v Sloveniji Društvo za oživljanje zgodbe 2 koluta

festivali, nagrade Nagrada ekumenske žirije (posebna omemba), nagrada FIPRESCI – Karlovi Vari. Najboljši animirani celovečerec – Latvijski nacionalni filmski festival. Najboljši celovečerec – 2ANNAS, Riga. Najboljši dokumentarec – DocsBarcelona+Medellín. Najboljši celovečerec – Animator, Poznań. Busan. Palm Springs. Atene. St. Petersburg. Annecy. Vancouver. Seattle. Kairo. Animateka.

IMDb Uradna stran

zgodba
Latvija, pozna dvajseta. Lepa, izobražena, velikih upov za prihodnost polna Anna se poroči s trideset let starejšim avanturističnim podjetnikom. A s poroko pride ljubosumje in mož Anno skrije v gozd, daleč proč od poželjivih moških pogledov, kjer mu rodi osem otrok. Ko družino prizadene gospodarska kriza, ostaja Anna trden steber: otroke uči preživetja v naravi, iz doline tovori vodo za živino in odira zajce za novo gospodo. Toda nekaj v njej je hudo narobe …

Neposredna, globoko osebna, a tudi družbenokritična animirana pripoved, v kateri Signe Baumane, oborožena z ironijo, humorjem in divjo ustvarjalnostjo, raziskuje svoj psihološki DNK, da bi našla vir norosti, s katero se spopadajo ženske v njeni družini.

iz prve roke
»Kamenje v mojih žepih bi lahko opisala kot ‘smešen film o depresiji’. No, morda ni ravno čista komedija, a je poln ironije in skozi smešne podobe govori o resnih stvareh. Ena od stvari, ki me kot umetnico najbolj zanimajo, je interakcija med navznoter obrnjenim osebnim in navzven obrnjenim družbenim. Vsi imamo globoko osebne izkušnje, o katerih ne govorimo, a jih občutimo. Ko jih pozunanjimo, postanejo zgodbe in se najverjetneje zelo oddaljijo od izvorne notranje izkušnje. Sama želim premostiti vrzel med notranjim in zunanjim, želim posredovati občutek, kaj zares pomeni biti živ in iti k zobozdravniku ali imeti spolni odnos ali biti depresiven. V svojih filmih pogosto obravnavam težke, neprijetne teme, ker verjamem, da se moram s stvarmi, ki me težijo, neposredno soočiti. Ideja o tem, da bi posnela film o depresiji, se je zgodila nekega novembrskega dne leta 2010, ko sem se znova spopadala z enim svojih napadov obsesivnih misli o samoizničenju. Začela sem si zapisovati različne scenarije o tem, kako vse ne bi naredila samomora (pri teh rečeh sem zelo pikolovska in stvari ne maram prepuščati naključju). Ko so bile zapisane, so te misli postale absurdne, smešne in neškodljive. Zdelo se mi je, da bi se v tem miselnem procesu morda lahko našli tudi drugi ljudje in da bi se jim utegnilo zdeti zabavno in razorožujoče slišati te misli, izrečene na glas. Potem sem se vprašala, od kod bi te misli pravzaprav lahko prišle, in iz mene se je začela izlivati celotna zgodba.«
– Signe Baumane

portret avtorja
Signe Baumane (rojena leta 1964 v Auceju, Latvija). Na Moskovski državni univerzi je diplomirala iz filozofije, nato pa je delala kot samostojna oblikovalka in ilustratorka ter posnela svoje prve animirane filme. Od sredine devetdesetih let živi in dela predvsem v ZDA. Znana je po neposrednem pripovednem slogu, v svojih pogosto kontroverznih, večkrat nagrajenih kratkih filmih pa se rada ukvarja s temami, kot so spolnost, nosečnost, zobozdravniki in norost. Kamenje v mojih žepih je njen prvi animirani celovečerec.

kritike
»S Kamenjem v mojih žepih se Signe Baumane preko svoje družinske zgodovine požene v globine depresije ter nam servira bistroumen, duhovit in presenečenj poln animirani celovečerec. Ta na roke izrisani celovečerni prvenec, ki ga vodi skoraj melodično naglašeni voice-over gospe Baumane, korenini v duševnih bojih njene latvijske babice in drugih sorodnikov, pripovedovan pa je s psihološko inteligenco, vražjo ironijo in jedkim smislom za humor.«
– Nicolas Rapold, The New York Times

 »Kot zgodnejši kratki filmi Signe Baumane je tudi skozi leta nastajajoč Kamenje v mojih žepih goreče feminističen. V njem zoperstavlja priložnost in dolžnost ter sprašuje, zakaj bi se morale ženske odreči svojim sanjam, da bi ugodile drugim ljudem. Nekatere podobe, kot je tista, kjer je ženska ujeta pod steklenim zvonom, njen mož pa jo opazuje od zunaj, odlično poosebljajo zakonsko zvezo, kot so jo občutile Anna in njene potomke.«
– Alissa Simon, Variety

»Čeprav je depresija antiekspresivno stanje duha, se v Kamenju v mojih žepih, ki se teme loteva z razumevanjem simbiotičnega odnosa med melanholijo, dednostjo in težkim življenjem, razpre preboj ekspresionistične živahnosti.«
– Nick McCarthy, Slant

»Voice-over naracija kot značilni slog Signe Baumane pristaja pogosto nadrealistični animaciji v prostem teku in uspe mu stkati temačno, impresivno nekonvencionalno zgodbo. Samomor je po naravi stvari turobna pripovedna snov, toda Baumanejeva s svojo družinsko pripovedjo ravna duhovito in s stilom.«
– Mark Adams, Screen Daily

»Animiran v nenavadni kombinaciji prizorišč in rekvizitov iz papirnega mašeja ter dvodimenzionalnih, z roko narisanih figur film duhovito, z nadrealistično domiselnostjo in uvidom raziskuje nekaj, o čemer vse preredko govorimo. /…/ Poleg Billa Plymptona prihajajo očitni vplivi, morda nepresenetljivo, predvsem iz Vzhodne Evrope. Kamenje prikliče v spomin animirane filme latvijske severne sosede Estonije, nadrealistična dela češkega režiserja Jana Švankmajerja in filme ruskega animatorja Jurija Noršteina, ki je s temačno atmosfero in uporabo živali v filmu Jež v megli iz leta 1975 postavil jasne standarde.«
– Boyd van Hoeij, The Hollywood Reporter

»Dediščini depresije sledi skozi generacije obolelih – vseh žensk – in povezuje včasih strahotne in srce parajoče zgodbe z lokom duhovitosti, obenem pa zgodbo prebada s podrobnostmi lastnega spopadanja s to boleznijo. Njena navdihnjena, morasta vizualizacija neopisljive psihične stiske bi lahko pripomogla k širšemu razumevanju te bolezni.«
– Peter Keough, The Boston Globe

»Mešanico animacijskih stilov – od prepoznavnega sloga Baumanejeve s pridihom otroškega, pomešanega z rahlo grotesknim, do uporabe 3D modelov – dopolnjujeta njena privlačna zgodba in popotovanje k viru skrivnosti. Nekateri deli bi se morda komu utegnili zdeti preveč samozaverovani, a v tem filmu sta na delu odkritost in iskrenost, ki izničita vse cinične konotacije. Zares, vsem svojim odraslim temam in podobam navkljub (čeprav je ta film v primerjavi z njenimi ostalimi deli še vedno razmeroma nedolžen) je Kamenje v mojih žepih v svojem bistvu neverjetno prisrčen in ganljiv film.«
– Laurence Boyce, Cineuropa

»Avtorica skozi prvoosebno pripoved pravzaprav raziskuje družinsko preteklost oziroma intimno anamnezo svojih prednikov, v tem raziskovanju in razkrivanju največje zasebnosti pa zraste pred nami neka tragična freska polpretekle vzhodnoevropske zgodovine, zaznamovane s totalitarnimi režimi. Je pa seveda možna tudi interpretacija dela skozi feministično optiko, saj govori o inerciji družbenega zatiranja neprilagojenih posameznic in o takšnih in drugačnih načinih pokoravanja nezaželenih individualistk, pri katerem so voljno sodelovale tudi uradne institucije pod zastavo kolektivnega zdravja in egalitarnega ‘razsvetljenstva’.«
– Gorazd Trušnovec, Ekran

»V Kamenju v mojih žepih, animiranem filmu o psihi žensk, obsojenih na položaj gospodinje, žene, predvsem pa matere, je bistven sestavni del subalterne perspektive /…/ neobičajen pripovedovalski glas. Ta ne le, da ni moški, temveč govori tudi v močno latvijsko naglašeni angleščini, za nameček pa pripoveduje zelo doživeto, ogorčeno, celo teatralično in se torej sploh ne trudi z dajanjem vtisa objektivnosti, uravnoteženosti oziroma standardnosti in nevtralnosti, tudi vredno(s)tne, ki naj bi bile bistvene odlike jezika, ki ga običajno slišimo (v vlogi pripovedovalca) na filmu, televiziji in radiu. /…/ Pri doživljanju duševne bolezni in raziskovanju psihe v Kamenju v mojih žepih ne gre za preučevanje ženske pacientke s strani moškega psihoanalitika niti za kakšno drugačno preučevanje drugega. ‘Pacientka’ je sama svoja analitičarka, sama svoj drugi, s sposobnostjo svojega definiranja lastnega stanja, ki ga ne izrazi v ‘rigoroznih okvirih znanstvenosti’, temveč skozi telesnost, skozi občutje fizične bolečine.«
– Tina Poglajen, Ekran

»Ko zaslišite Signe Baumane, newyorško Latvijko, naratorko lucidnega, mračnega, obešenjaškega animiranega eseja Kamenje v mojih žepih, ki bi ga lahko vrteli na double-billu s Perzepolisom, imate občutek, da slišite bodisi bujni, evforični, manični glas ženske, ki se je pravkar osvobodila, ali pa glas manične depresivke v manični fazi.« ZA
– Marcel Štefančič, jr, Mladina

Dodatna gradiva

Učna ura Mesta žensk na temo enakosti spolov


avtorica Tina Poglajen


nedelja, 18. 02. 2018

VsakDan8Marec

Učna ura Mesta žensk ob ogledu filmov na temo enakosti spolov.

Klub Kinodvor

Postanite član in izkoristite naše ugodnosti! Članstvo poleg znižane cene vstopnic prinaša številne druge ugodnosti.

Aktualno

Zama Zama

Lucrecia Martel

sreda, 26. 06. 2019 / 17:30 / Dvorana

Festivalska uspešnica, ki jo je po istoimenski klasiki argentinske literature priredila ena najbolj samosvojih sodobnih režiserk Lucrecia Martel (Močvirje, Sveto dekle), je poetično, čutno in halucinatorno popotovanje v »srce teme«.

Premiera

Delo brez avtorja Werk ohne Autor

Florian Henckel von Donnersmarck

sreda, 26. 06. 2019 / 20:00 / Dvorana

Za tujejezičnega oskarja in zlati globus nominirana drama Floriana Henckla von Donnersmarcka (Življenje drugih) z epskim zamahom objame tri desetletja nemške zgodovine in skozi napeto, vznemirljivo družinsko sago izriše posvetilo osvobajajoči moči umetnosti.

Carmine Street Guitars Carmine Street Guitars

Ron Mann

sreda, 26. 06. 2019 / 20:30 / Mala dvorana

Pet dni v življenju trgovine s kitarami v Greenwhich Villageu, kamor med drugim zahajajo Jim Jarmusch, Bob Dylan, Lou Reed in Patti Smith.