zgodba
Mladi pesnik pripelje svoje dekle na dom njenih staršev in se čudi velikosti hiše. Na dovozu naleti na mladenkinega očeta in nazadnje z družino preživi ves dan. Postrežejo mu z enolončnico, pripravljeno iz piščanca, ki ga je vzredil oče sam …
iz prve roke
»Običajno izberem lokacijo in ljudi. Vreme se pokaže med snemanjem. Sprejmem ga, kakršnokoli že je. Potem iz teh treh elementov nekaj sestavim. /…/ V nekem smislu lahko rečem, da sem vsak detajl vključil namenoma, ampak ti detajli niso mišljeni kot orodje za izražanje ene same velike ideje. Skušam jih preprosto sprejeti: en košček in še en in še en … in potem se ti koščki sestavijo v celoto. Nikoli ne govorim rad o tem, zakaj sem posnel neki film in kaj naj bi pomenil. Vedno je namreč veliko različnih vidikov, veliko stereotipov, neverbalnega izražanja. /…/ Vse te stvari skušam nekako združiti v celoto. Gledalec gleda film, iz njega pobere različne elemente in pride do lastnega zaključka. Drugi ljudje bodo izbrali druge sestavine in film razumeli čisto drugače. In to je tisto, kar želim.«
– Hong Sang-soo
kritike
»Film, ki temelji na osebni zgodbi igralke Kang So-yi, se osredotoča na sinovsko oz. hčerinsko ljubezen ter iskrenost v umetnosti in medsebojnih odnosih. Čeprav je raziskovanje naravne in umetne svetlobe v skladu s Hongovimi novejšimi deli, se film vrača tudi k njegovim zgodnejšim značajskim študijam o mladih moških, ki iščejo resnico in krepost, a odkrijejo le globino svojih zablod. Toda pri režiserjevem triintridesetem filmu ne gre toliko za norčevanje iz elastičnosti sodb kot za krmarjenje med resničnostjo in besedami. Kot namiguje očitna odsotnost vprašaja v naslovu, nam narava morda res postavlja vprašanja, vendar ne čaka na odgovore.«
– Antoine Thirion, Viennale
»Če ste seznanjeni z opusom Hong Sang-sooja, morda mislite, da veste, kaj lahko pričakujete od filma Kaj ti ta narava govori. Vsestranski korejski filmski ustvarjalec snema nova dela tako rekoč v presledkih med obroki, vsakega z njihovimi lastnimi naturalističnimi prikazi likov, ki se zapletajo v neobvezne klepete, a globoko v sebi skrivajo razorožujoče nelagodje. V svojem triintridesetem filmu, v katerem ležerni pogovori sčasoma preidejo v prgišče razkritij, izvirajočih iz potlačenih mnenj, Hong ostaja zvest temu pristopu. Toda film bi hkrati lahko označili za režiserjevo formalno najbolj eksperimentalno delo v zadnjem času – zaradi razlogov, ki na prvi pogled morda niso očitni. /…/ Film Kaj ti ta narava govori je kot subtilna študija značajev še posebej močan zaradi večplastne uporabe tehnike videa. Hongov odmaknjeni pogled prekinjajo nenadni gibi, kot so zasuki kamere po prostoru ali hitri zoomi med pogovori. Ti prijemi sicer ne preplavijo filma in so namenjeni zgolj poudarjanju določenih trenutkov v zgodbi, vendar so hkrati v nasprotju s Hongovim običajnim občutkom za zmernost – kot bi s primitivno digitalno kamero upravljal preveč zagnan novinec, ki so ga najeli, da dokumentira dogajanje tega konca tedna. Film je tako rekoč delo amaterske videografije; domači video, ki čaka, da bo ujel spomine, še preden bodo nastali – ali poročni video, v katerem se bo poroka zgodila ali pa tudi ne. /…/ Le malo filmskih ustvarjalcev se je tako spretno spoprijelo s tistim nelagodnim vprašanjem, ali je avtentičnost sploh nekaj, kar je v naši pristojnosti; soočenje, ki je že samo po sebi nedvomno zelo avtentično.«
– Siddhant Adlakha, Variety
»Hongov najnovejši film, ki združi dobro znani scenarij o nerodnem prvem srečanju s partnerjevimi starši in lo-fi vizualno eksperimentiranje režiserjevih novejših del, kakršno je In Water, odstira vedno nove čustvene plasti, da bi nazadnje ponudil bogato študijo ekonomske negotovosti in sodobne odtujenosti.«
– Filmski festival v New Yorku
»Podobno kot Sang-soojev srednjemetražec In Water iz leta 2023 je tudi pričujoči celovečerec posnet v nizki ločljivosti, ki naj bi odražala način, kako svet vidi kratkovidni Dong-hwa (kot pravi sam, mu je zamegljen pogled ljubši). V metaforičnem smislu to deluje na več ravneh, saj lik predstavlja morebitni alter ego režiserja samega, hkrati pa gre za komentar o mladeniču, ki brezciljno tava skozi življenje, blaženo nepoučen o zahtevah odraslosti.«
– Nicholas Bell, IONCINEMA