Cecilia in Diego sta že dolgo na uradnem seznamu prosilcev za posvojitev otrok. Kmalu zatem, ko se par preseli v odročno vasico v Patagoniji, jima socialna služba naposled dodeli otroka. Joel je star devet let ‒ precej več, kot sta pričakovala. Je redkobeseden, zato se novopečena starša težko spoprijemata z novo vlogo. Toda kmalu se izkaže, da Joel v šoli precej manj skopari z besedami, sošolcem pripoveduje o odraščanju v razbiti družini, zgodbe o mamilih in nasilju v velikem mestu. Starši drugih otrok se začnejo pritoževati, da Joel slabo vpliva na njihove otroke.
»Moj triletni vnuk se je hodil igrat v park, kamor je zahajal tudi deček, čigar mama je bila okužena z virusom HIV. Drugi starši v parku so se bali, da bo deček okužil tudi njihove otroke. Njihov strah se mi je zdel neutemeljen, a hkrati je tudi mene prešinilo: ‘Kaj če ugrizne mojega vnučka?’ To dvojno moralo sem postavil v središče svojega filma.« (Carlos Sorín)
Carlos Sorín
Rojen leta 1944 v Buenos Airesu. Je filmski režiser, scenarist, direktor fotografije in producent. Za celovečerni prvenec z naslovom La película del rey je leta 1986 osvojil kar pet zlatih kondorjev, nagrad argentinskega združenja filmskih kritikov, njegov največji uspeh doslej pa je film Historias mínimas, za katerega je prejel kar 26 uglednih mednarodnih nagrad.