Simon, bogat, a bolehen moški s pisateljskimi ambicijami, živi v razkošnem stanovanju z babico, služkinjo in svojim dekletom Ariane. Prepričan, da ima Ariane razmerje s prijateljico Andrée, začne z njo ravnati kot z ujetnico, jo zasledovati in omejevati njene družabne stike …
»Ko se odločim, da bom zaradi tega ali onega razloga posnela film, se kasneje pogosto zavem, da je šlo za povsem drug razlog – ali pa več drugih razlogov, ki mi do takrat niso bili jasni in so mi včasih ostali nejasni še dolgo časa. /…/ Zanimajo me predvsem zgodbe o želji, hrepenenju, čustvih. /…/ Sledila sem svojemu instinktu, brez pretiranega razmišljanja in racionaliziranja, nekako tako kot v prvih filmih. Mislim, da sem na ta način znova našla spontanost in celo skoraj nedolžnost svojih zgodnjih del. /…/ Jetnico sem prebrala, ko sem bila stara petnajst ali šestnajst let. Ko sem jo ponovno vzela v roke, takoj po dokončanju Jeanne Dielman, sem v njej našla vse, kar me privlači kot režiserko: zaprte prostore, dolge hodnike, ponavljajoče se stvari, ki jih ob ponovitvi razvijemo na drugačen način. V Proustu in njegovi témi sem se počutila zelo domače. Proustova moč je v tem, da se toliko ljudem zdi, da je pisal prav zanje, skoraj skupaj z njimi. Tudi jaz sem imela občutek, da je Jetnico napisal zame, ne le kot bralko, ampak tudi kot režiserko. /…/ Bilo je tudi prvič, da sem v knjigi prebrala takšen opis ženske homoseksualnosti. Proust na nekem mestu zapiše nekako takole: ’Ne morem se boriti proti temu.’ Ženske homoseksualnosti ne zaničuje, ne prikazuje je kot manjvredne ali namenjene moškemu užitku. To me je takrat zares presenetilo. Ko sem bila še zelo mlada, so mi spolne definicije pomenile več kot danes; ne da sem nato do njih postala povsem ravnodušna, ampak skoraj. Vsekakor pa nanje gledam z distanco in me ne obremenjujejo več. /…/ Ko sem Sylvie [Testud] vprašala, zakaj ji je tako pomembno posneti ta film, mi je odgovorila, da zato, ker je Ariane zanjo svobodna ženska. To mi je bilo zelo všeč. /…/ Jetnica je pravzaprav moja prva filmska priredba. Z Ericom de Kuyperjem sva začela tako, da sva drug drugemu povedala vse, kar naju je v Jetnici pritegnilo. Ob prirejanju nekega besedila običajno izhajamo iz tistega, kar se nam je vtisnilo v spomin. Knjigo ponovno preberemo z nekoliko razpršeno pozornostjo, kot bi poslušali psihoanalitika. Po eni strani zavestno izločimo veliko stvari /…/, po drugi pa pomembno postane tisto, kar ostane z nami, kar vedno znova priplava na dan. Izbira, čeprav gre za vprašanje konstrukcije, je povsem čustvena. Babico sem vključila, ker vsi Proustovi bralci poznajo Marcelovo navezanost nanjo. Pokazati sem želela, kako jo je zaradi svoje obsedenosti skoraj pustil umreti; kako takrat, kadar nas prevzame ljubezenska ali kakšna druga obsesija, vse drugo postane nepomembno. To človeka lahko naredi celo pošastnega. /…/ Filma nisem hotela časovno umestiti. Gre predvsem za poustvaritev nekega notranjega sveta. /…/ Naj v literaturi še tako natančno opišemo prizor, kraj ali obraz, bo vedno dovolj prostora za bralčevo domišljijo. Pri filmu je drugače: da bi pustila prostor domišljiji, da je ne bi omejevala podoba, sem morala narediti skorajda nasprotno: pokazati čim manj – in vsekakor čim manj sedanjosti. Morda bi lahko dosegla enako, če bi pokazala preveč. /…/ Jetnica je film, ki je tako izpraznjen vsakršnega družbenega okolja, da nič ne moti dostopa do njegovega bistva. Likom lahko ostanemo blizu, saj v resnici sploh ne gledamo njih. Na ta način se lahko vrnemo k sebi, k svoji domišljiji – in prav to me kot gledalko zanima. /…/ Z Jetnico sem znova začutila, da sem ujela bistvo tistega, kar kot filmska ustvarjalka sem in kar lahko naredim.«
– Chantal Akerman