Invazija The Invasion

iz prve roke
»Marca leta 2022, kmalu po začetku ruske invazije na Ukrajino, mi je Fabrice Puchault /…/ s kanala Arte France predlagal, naj o dogodkih v Ukrajini posnamem film. Kot vsi moji rojaki sem bil globoko pretresen zaradi tragedije, ki se je dogajala, in nameraval sem dati vse od sebe, da bi posnel film o bolečini, trpljenju, vztrajnosti in neomajnem duhu Ukrajincev v njihovem boju proti neusmiljenemu napadalcu. Fabriceov predlog sem takoj sprejel. Takrat še nisem imel pojma, kako bo film zgrajen, kaj in kje bomo snemali, natančno pa sem že vedel, o čem bo govoril: posneti sem želel zgodbo o vsakdanjem življenju pod okupacijo.
K snemanju Invazije me je torej spodbudilo življenje samo. Tako je bilo že pri filmu Maidan. Preprosto nisem mogel molčati, nisem mogel pogledati stran. Snemanje tega filma je bila moja dolžnost. Vojna v Ukrajini je zame postala osrednja tema, nekaj, s čimer sem dve leti snemanja živel vsak dan. Spremembe, ki so se v državi zgodile v teh dveh letih vojne, so osupljive.
Odločil sem se posneti kratke epizode, vsako na drugem kraju in v drugem času. Vsaka naj bi imela svojo zgodbo – začetek, sredino in konec. V dveh letih smo tako posneli in zmontirali trideset kratkih filmov, dolgih od pet do petindvajset minut. Novembra 2023 sem iz teh epizod začel montirati celovečerec – panoramo ukrajinskega življenja v teh tragičnih časih. /…/
Bi radi vedeli, kako vojna vpliva na Ukrajince? Oglejte si ta film; pozorno opazujte obraze na platnu. /…/ Seveda nisem tako naiven, da bi trdil, da lahko en sam film naslika celotno sliko, ponudi popoln odgovor, pa vendarle: gledalec dobi vtis, izkušnjo, vpogled v življenje na stotine Ukrajincev; znajde se iz oči v oči s fenomenom življenja v času vojne. Takšen je bil vsaj moj namen /…/
Kadar obravnavaš dogodke takšnega zgodovinskega pomena, je ključno, da zelo natančno opredeliš svojo temo. Nisem želel posneti filma o vzrokih vojne v Ukrajini. Odločil sem se, da se bom osredotočil na vsakdanje življenje ljudi; opazoval in dokumentiral, kako vojna uničuje in spreminja njihova življenja. Več gradiva ko sem posnel in več ko sem imel epizod pri končni montaži slike in zvoka, bolje sem si lahko predstavljal zgradbo nastajajočega filma. Invazijo bi opisal s poetičnim izrazom ‘sonetni venec’. Za to posebno zvrst je značilna krožna intertekstualna zgradba, pri kateri je vsak novi sonet (vsaka nova epizoda) s prejšnjim povezan prek teme, sloga, vzdušja ali kakšnega drugega elementa. Film in poezija sta seveda različni umetniški obliki, vendar mislim, da je takšna analogija upravičena. Invazija je krog življenja, zavit v dih smrti. /…/
Ni normalno, ko v zraku visi vonj po smrti, ko vsak novi dan prinese nove smrtne žrtve in ranjence, ko ritem tvojega življenja določajo zračni napadi, ko so družine razbite, hiše uničene, delovna mesta izgubljena, ko ljudje živijo v nenehnem strahu … In to traja že dve leti in tri mesece. Kje najti energijo in moč, da greš naprej? Kaj združuje ljudi in jim pomaga premagati stiske? In kako ohranijo dostojanstvo sredi te vojne norosti? Strašne norosti! Popolne norosti!
Želel sem prikazati ključne trenutke v človeškem življenju: rojstvo, krst, šolska leta, poroko, rojstvo otroka, smrt … /…/ Film sledi kronološkemu ciklusu štirih letnih časov. Tako dobimo dva prepletena ciklusa: koledarski ciklus in ciklus človeškega življenja. Vojna ogrozi in zasenči vse; zaznamuje življenje vseh generacij – otrok, odraslih in starejših. To je tisto, kar sem želel prikazati. /…/
Že dolgo snemam filme o razpadu ruskega imperija ter o vojnah, tragedijah in konfliktih, ki so že več kot stoletje sestavni del tega bolečega procesa; filme o zgodovini svoje države. O zgodovini, ki si zasluži, da o njej razmislimo.
Trenutna vojna Rusije proti Ukrajini je med drugim posledica tega razpada in razkroja. Snemanje Invazije je bilo zame zelo težka izkušnja. Boli me, ko vidim, kakšnemu nasilju in barbarskemu uničevanju je izpostavljena moja domovina. Boli me, ko gledam trpljenje svojih rojakov. Vsaka sličica v tem filmu, vsaka epizoda je zame neskončno trpljenje.
Ukrajina se že desetletje bori proti nevarnemu in zahrbtnemu sovražniku. Ta boj pa pri življenju ohranja prav ukrajinsko ljudstvo – njegov pogum, vztrajnost, junaštvo, solidarnost in neuklonljiva moč duha.«
– Sergej Loznica