zgodba
Štirideseta leta. Komandant Rudolf Höss in njegova žena Hedwig skušata zgraditi sanjsko življenje za svojo družino v lepo opremljeni hiši z velikim vrtom … tik ob taborišču.
iz prve roke
»Pritegnila me je perspektiva izmišljenega poveljnika taborišča Paula Dolla, ki je bil gonilna sila romana – zelo baročen lik. /…/ Martin Amis [ga] je očitno oblikoval po Rudolfu Hössu, resničnem poveljniku iz Auschwitza. Ko sem prebral roman, sem tako začel brati o Hössu in njegovi ženi Hedwig. /…/ Imela sta hišo, velik vrt in zid, ki sta ga delila s taboriščem. Zid je zame na neki način postal ključna tema. Kompartmentizacija njunega življenja in grozljivost dejstva, da sta živela tik zraven. To je bilo izhodišče. /…/ Zanimala me je razdalja: kako daleč želim biti od likov in kako daleč bi rad, da so oni od mene. Mislim, da je bila potrebna nekakšna kritična distanca. Ne zato, ker bi se bal približati; bolj zato, ker sem si vse skupaj hotel ogledati na forenzičen, skoraj antropološki način. Zato si nisem mogel predstavljati, da bi se na primer s snemalcem pogovarjal o osvetlitvi ali o tem, kako igralkini lasje morda niso dovolj lepo osvetljeni in podobno. /…/ Hotel sem se izogniti glamuriziranju. Filmi to vse preradi počnejo in temu se je zelo težko upreti. Ugotovil sem, da hočem le opazovati. Tako me je tudi zaplet začel vse manj zanimati. Nisem želel posneti zgodbe o holokavstu. O tem je bilo napisanih že nešteto knjig – in na vsaki strani katere koli izmed njih lahko najdeš film. Začel sem se poglabljati v tematiko. Šele ko sem si razjasnil, kako bom snemal, sem vedel, kaj bom snemal. /…/ Zgodba na neki način govori o nas samih: kako v teh ljudeh vidimo same sebe. Verjetno se najbolj bojimo tega, da bi lahko bili oni. Bili so običajni ljudje. /…/ Na dogajanje sem hotel pogledati skozi prizmo 21. stoletja. Nisem želel imeti občutka, da snemam film o nekem obdobju; da delam muzejski eksponat. V smislu: to in to se je zgodilo takrat in takrat. Govoriti o tem verjetno najhujšem obdobju v zgodovini človeštva, hkrati pa reči: pospravimo to v predal, ne gre za nas, pred tem smo varni, to se je zgodilo pred osemdesetimi leti in se nas ne tiče več. /…/ Briljantna filozofinja Gillian Rose, ki je veliko pisala o holokavstu, si je zamislila film, ki bi nas postavil v ‘nevaren’ položaj, ker bi pokazal, da smo kulturi storilcev čustveno in politično bližje, kot radi mislimo. Film, ki bi nas pustil – kot se je izrazila – ‘z očmi, suhimi od globoke žalosti’. Suhe oči v nasprotju s sentimentalnimi solzami. To se mi je zdela zelo močna misel. In to sem želel doseči tudi sam. /…/ Suho oko ne trene, preveč je zaposleno z gledanjem. Gledati pa je težko. Težko se je upreti temu, da bi odvrnili pogled.«
– Jonathan Glazer
kritike
»Glazer se sprašuje, koliko trpljenja smo pripravljeni prezreti samo zato, ker se dogaja v drugem delu sveta, zunaj naših domov ali zunaj našega interesnega območja. Ustvaril je mojstrovino: velik film in veliko umetniško delo.«
– Nicholas Barber, BBC
»To je mojstrsko, rigorozno delo v službi konceptualno preciznih idej o reprezentaciji in zgodovini – film, o katerega etiki in estetiki se je vredno prepirati, ne glede na naše stališče.«
– Adam Nayman, The Ringer
»Morda vam v mislih že odzvanja besedna zveza ‘banalnost zla’, nesmrtni izraz, ki ga je skovala Hannah Arendt, ko je v šestdesetih letih pisala o Adolfu Eichmannu, enem od Hössovih sodelavcev v Tretjem rajhu. /…/ Poseben dosežek filma Interesno območje /…/ je, da zlo raziskuje brez glamuriziranja, pri čemer vsakdanjost spreminja v nekaj tiho hipnotičnega. /…/ Film se prelevi v nekakšen nacistični zakulisni triler, ki na trenutke deluje kot črno-črna komedija o ravnovesju med poklicnim in zasebnim življenjem. Ali bi moral gledalec v Hössovih – delavnih ljudeh, ki želijo le živeti v svoji prijetni hiši, prirejati čudovite zabave in uživati v domačih pridelkih – prepoznati samega sebe? Bi se moral počutiti krivega za svojo brezbrižnost, namerno ignoriranje barbarstva, ki se dogaja na njegovem lastnem dvorišču? Da in ne, domnevam. Pogosto poudarjani cilj zgodovinskih filmov, zlasti tistih o holokavstu, je pustiti preteklosti, da spregovori o sedanjosti. Toda v vznemirljivi inteligenci Glazerjeve vizije, v obsesivni intenzivnosti, s katero je izkopal in ponovno uprizoril to zgodovinsko poglavje, je nekaj, kar se upira klišejem o iskanju univerzalnega v specifičnem. /…/ Zaključek, do katerega nas pripelje Glazer z radikalnim formalnim prelomom, je pretresljiv na način, ki se izmika preprostemu opisu. Interesno območje nas bolj kot katerikoli film, ki sem ga videl letos (ali pa morda kadarkoli), pripravi k razmisleku o neslutenih posledicah banalnosti zla – ter o strašni, uničujoči praznini, ki jo pušča za seboj.«
– Justin Chang, Los Angeles Times
»Interesno območje je izjemen film – srh vzbujajoč in globok, meditativen in prevzemajoč; delo, ki razkriva človekovo temno plat in jo raziskuje kot pod mikroskopom. V nekem smislu gre za film, ki stavi na naš voajerizem, našo željo videti tisto, kar je očem nevidno. To pa počne z osvežujočo izvirnostjo.«
– Owen Gleiberman, Variety
»Portret nacističnega družinskega življenja v senci dimnikov Auschwitza je posnet z objektivno, hladno preciznostjo, ki se izogne zlagani retoriki ter prepusti kar največ prostora gledalčevi domišljiji in čustvom.«
– Jonathan Romney, Screen Daily
»‘Pisati poezijo po Auschwitzu je barbarsko,’ je zapisal Theodor Adorno. Glazerjev film nam namesto tega ponudi prozo ter ustvari najbolj mračno, najbolj vitalno vrsto umetnosti, kar smo je kot vrsta sposobni ustvariti.«
– Robbie Collin, The Telegraph
»Interesno območje je šokantna avdiovizualna umetnina, ki le še utrdi Glazerjev položaj enega najbolj izvirnih in vplivnih režiserjev 21. stoletja.«
– Rory O’Connor, The Film Stage
»Ta upravičenost do nečloveškosti, ta ravnodušnost do povsem očitne pošastnosti in človeškega trpljenja – to je holokavst. Ta moralni mrak, ta moralna slepota, ta moralni vakuum – to je holokavst. Ta življenjski slog, ta odsotnost empatije in solidarnosti – to je holokavst. Ti ljudje so del birokratsko industrijskega kolesja, ki poganja holokavst. Nič ni pošastnejšega in genocidnejšega od te normalnosti – od normalnosti, ki poganja holokavst. Genocid je nekaj vsakdanjega. Interesno območje, ki se začne s tremi minutami totalne teme in konča s čiščenjem tal v spominskem muzeju Auschwitz, spominja na Savlovega sina, le da je brez velikih planov ljudi – veliki plan je rezerviran za holokavst. ZELO ZA«
– Marcel Štefančič, jr., Mladina
»Gre za samosvoje, pretresljivo avtorsko delo enega od najbolj vznemirljivih filmskih ustvarjalcev našega časa. S kliničnim hladom in odmaknjenim opazovanjem vsakdanjega življenja nacističnih zločincev ustvari hipnotičen učinek skrajnega nelagodja. Mojstrstvo filma Interesno območje je v tem, da ne moremo odvrniti pogleda od nasilnih prizorov, zato ker jih v tem filmu preprosto ni. Pač pa ustvari skrajno moreče razpoloženje prav s pripovednimi elipsami in zvočno sliko, ki pravzaprav pripoveduje vzporedno z zgodbo o kontrapunktu z mirnim vsakdanjim življenjem družine Höss. Film ne govori o nevednosti, ampak o zanikanju in selektivni slepoti, ki je bila razumska izbira. Pred gledalca kot na posebno moralno tehtnico postavi Rudolfa in Hedwig ter neizgovorjeno vprašanje, kdo je hujši. /…/ Aktualnost tega celovečerca za današnji čas se kaže na različnih ravneh. Seveda gre v prvi vrsti za nevarnost ideološke zaslepljenosti in sledenja dogmam, ki lahko pripeljejo do barbarskega zla. Družina Höss je sicer zanimiva in posebna. V resnici pa grozljiva prav zato, ker je povsem neizstopajoč del širšega sistema.«
– Gorazd Trušnovec, Radio Slovenija
»Če nas je še pred slabim desetletjem do kosti pretresel Savlov sin Lászla Nemesa, ki nas v bližnjem planu in s kamero v samem peklu dogajanja vrže v čevlje interniranca, pa Glazer tokrat ubere diametralno nasproten pristop. Grozot neubesedljivega in neopisljivega, ki se dogajajo na drugi strani zidu, nikoli ne pokaže; tja pravzaprav nikoli ne stopi. /…/ Glazer nas z Interesnim območjem tako postavi pred neprijetno dejstvo, da čeprav mislimo, kako sami v situaciji zagotovo ne bi ravnali enako, o tem ne smemo biti preveč prepričani. Le bežen pogled v svet zadošča, da se zavemo, da v podobni situaciji pravzaprav že živimo.«
– Veronika Zakonjšek, Dnevnik
»Interesno območje ne bo izpolnilo morebitnih gledalčevih pričakovanj glede filmov o holokavstu in drugi svetovni vojni. Ne zato, ker filmu kaj manjka, prav nasprotno. Zato lahko zgolj preseže pričakovanja in razširi tematiko na pogled z druge strani (zidu), toda brez kakršnega koli poskusa narediti zločince bolj človeške, vzbujati empatijo ali celo simpatijo. Čeprav holokavsta v filmu ni, tako kot ga ni za Hedwig in Rudolfa, je še bolj prisoten prav v svoji odsotnosti. Glazerjev film ostaja odmaknjen, hladen, skoraj nečloveški tudi takrat, ko paradoksalno – prikazuje idilo sončnega poletja. To je razlog, zakaj se gledalec (kljub temu ali prav zato) zaleti vanj močno kot v betonski zid nepojmljive človekove pošastnosti. In nas še enkrat spomni, da smo pogosto le korak ali dva stran od totalnega zla.«
– Ksenija Zubković, Ekran