Danes je blagajna odprta od 10:00 do 19:00 (odprto še 29 minut, tel: 01 239 22 17).
od 22. februarja 2023

Ia EO

Jerzy Skolimowski / Poljska, Italija / 2022 / 88 min / poljščina, angleščina, francoščina

Najmlajši osemdesetletnik Jerzy Skolimowski postavi gledalca v kožuh svojega štirinožnega protagonista ter ustvari vizualno izviren in globoko pretresljiv pogled na sodobno Evropo. Ia je osvojil nagrado žirije na zadnjem festivalu v Cannesu ter se uvrstil na številne sezname najboljših filmov leta. Nominacija za oskarja za najboljši mednarodni film!

režija Jerzy Skolimowski, scenarij Ewa Piaskowska, Jerzy Skolimowski, fotografija Michał Dymek, montaža Agnieszka Glińska, glasba Paweł Mykietyn, produkcija Ewa Piaskowska, Jerzy Skolimowski, igrajo Sandra Drzymalska, Lorenzo Zurzolo, Mateusz Kościukiewicz, Isabelle Huppert, distribucija Cinemania group

festivali, nagrade Cannes (nagrada žirije, nagrada za najboljši soundtrack); eden petih najboljših tujejezičnih filmov po izboru National Board of Review; eden desetih najboljših filmov po izboru revije Cahiers du Cinéma; nagrada Združenja filmskih kritikov New Yorka za najboljši tujejezični film; evropska filmska nagrada za najboljšo izvirno glasbo; Toronto; Rotterdam; London; New York; Viennale; Liffe; poljski kandidat za oskarja; nominacija za oskarja za najboljši mednarodni film

IMDb Uradna stran

Fotografije

zgodba
Svet je skrivnosten kraj, če ga gledamo skozi oči živali … Ia, sivi osel z melanholičnimi očmi, na svoji življenjski poti srečuje dobre in slabe ljudi, doživlja veselje in bolečino ter stoično prenaša, kako usoda njegovo srečo naključno spreminja v nesrečo, obup pa v nepričakovano blaženost. A niti za trenutek ne izgubi svoje nedolžnosti …

iz prve roke
»Pred desetletji sem v nekem intervjuju /…/ dejal, da je edini film, ki me je kdaj ganil do solz, Srečno, Baltazar (Au hasard Balthazar, 1966). Mislim, da sem ga odkril kmalu po premieri. Od takrat v kinu nisem potočil niti ene solze. Robertu Bressonu torej dolgujem svoje trdno prepričanje, da postaviti žival v glavno vlogo ni le mogoče, temveč je lahko tudi pomemben vir čustev. /…/ Bresson me je naučil pomembno lekcijo: da lahko živalski lik občinstvo gane bolj kot najboljša predstava človeškega igralca. /…/ Predvsem sem želel posneti čustven film; veliko bolj kot v katerem koli prejšnjem delu sem pripoved želel utemeljiti na čustvih. /…/ Režiserji uporabljajo intelektualne argumente, da bi pri igralcih dosegli želeni učinek; njihova čustva izzovejo s pomočjo jezika. Jaz pa sem lahko svojega osla k sodelovanju pripravil le z nežnostjo: z besedami, ki sem mu jih šepetal v uho, in s prijaznim božanjem. Dvigovanje glasu, izražanje nestrpnosti ali živčnosti bi bila najhitrejša pot do katastrofe. /…/ Osli ne znajo ‘igrati’, ne morejo se pretvarjati; preprosto so. So nežni, pozorni, spoštljivi, vljudni in zvesti. Živijo v sedanjem trenutku in vse počnejo z vsem svojim bitjem. Nikoli niso narcisoidni. Ne prepirajo se o domnevnih namenih likov in nikoli ne oporekajo režiserjevi viziji. So popolni igralci. /…/ Izogibati se skušam vključevanju v banalnosti sveta, nepravičnost, nasilje. Film sem posnel prav zato, da bi se oddaljil od človeške drame; da bi na svet pogledal širše in iz druge perspektive.«
– Jerzy Skolimowski

portret avtorja
Korenine Jerzyja Skolimowskega (Varšava, 1938) segajo na začetek velike poljske povojne filmske renesanse. Režiserjev mentor Andrzej Wajda, s katerim je napisal scenarij za Nedolžne čarovnike (Niewinni czarodzieje, 1960), ga je vpeljal v slovito filmsko šolo v Lodžu. Tam je srečal Romana Polanskega in z njim napisal scenarij za Nož v vodi (Nóż w wodzie, 1962). V šestdesetih letih je posnel serijo inovativnih nizkoproračunskih filmov, v katerih je pogosto odigral tudi glavno vlogo. Kmalu se je uveljavil kot eden najbolj izvirnih glasov poljskega novega vala.
Po težavah s cenzuro je leta 1967 zapustil Poljsko in se v naslednjih letih izkazal kot pomemben soustvarjalec evropskega povojnega umetniškega filma. Mednarodni uspeh mu je prinesel v Berlinu nagrajeni film Štart (Le Départ, 1967), komedija z Jean-Pierrom Léaudom; za grozljivko Krik (The Shout, 1978) je v Cannesu osvojil veliko nagrado žirije; z Jeremyjem Ironsom je posnel uspešno politično dramo Delo na črno (Moonlighting, 1982); Ladja-svetilnik (The Lightship, 1985) pa mu je prinesla nagrado za režijo v Benetkah.
Na začetku devetdesetih se je odrekel filmskemu ustvarjanju in se posvetil predvsem slikarstvu. Sodeloval je na Beneškem bienalu in razstavljal širom Evrope in Združenih držav Amerike.
Po dolgem premoru se je k režiji vrnil leta 2008 s trilerjem Štiri noči z Anno (Cztery noce z Anną), meditativno študijo o osamljenosti in hrepenenju, ki je odprla sekcijo Štirinajst dni režiserjev na festivalu v Cannesu. Sledilo je Nujno ubijanje (Essential Killing, 2010), minimalistična zgodba o preživetju z Vincentom Gallom v vlogi preganjanega talibanskega bojevnika; film je osvojil posebno nagrado žirije v Benetkah, predvajali pa smo ga tudi na rednem sporedu Kinodvora. Leta 2016 je Skolimowski na festivalu v Benetkah prejel zlatega leva za življenjsko delo.
Na ljubljanskem Liffu so poleg Štirih noči z Anno in Nujnega ubijanja prikazali tudi režiserjev predzadnji celovečerec 11 minut (2015), avtorjeva zgodnejša dela pa smo si lahko ogledali v okviru kinotečne retrospektive leta 1996.
Ia, prvi film Skolimowskega po sedmih letih, je osvojil nagrado žirije na zadnjem festivalu v Cannesu.

kritike
»Ia /…/ je drzen, kot je resnično drznih le malo sodobnih filmov. Kulminacija zvoka in slike pred zadnjim rezom v črnino je kot pest, ki se stisne okoli tvojega srca.«
– Christina Newland, Najboljši filmi leta 2022, Sight & Sound

»Lepota, ki nam jo pokažeta Skolimowski in snemalec Michał Dymek – in prav vsak posnetek daje slutiti, da gre morda za najbolj osupljivo lep film leta –, ni zanikanje krutosti, temveč odgovor nanjo.«
– Justin Chang, Los Angeles Times

»To je ena najbolj čistih in nedolžnih ljubezenskih zgodb, kar smo jih kdaj videli na velikem platnu. Sentimentalni osel po vzoru Bressona [Srečno, Baltazar], Roberta Louisa Stevensona [Popotovanje z oslico čez Sevene, 1879], grofice de Ségur [Mémoires d’un âne, 1860] in Sergea Gainsbourga [L’Anamour, 1968]. Fantastičen film.«
– Jo Fishley, Bande à part

»Ia je pretresljiva in nežna mojstrovina o življenju, ljubezni, smrti ter obsojanja vrednem odnosu ljudi do drugih živih bitij. /…/ V letošnjem letu me noben film ni tako globoko ganil, v meni vzbudil toliko optimizma glede filmske umetnosti in me nagovoril s takšno intelektualno močjo. /…/ Ia je vizualno dovršen in temačen, a tudi naporen film. Najbolje si ga je ogledati z drugimi ljudmi. Mene na primer je povsem sesul, in čeprav sem v kinu sedela z neznanci, sem bila hvaležna, da med gledanjem nisem bila sama. Režiserjeva vizija človeškega barbarstva do živali je neizprosna, a že zgolj to, da sem bila tam in tiho jokala z drugimi, mi je dalo občutek povezanosti, kakršno vedno čutim, kadar grem v kino, sedim v temi in pustim, da mi film vzame sapo ter zatrese temelje mojega sveta.«
– Manohla Dargis, Najboljši filmi leta 2022, The New York Times

»Veljajo vsa standardna opozorila za filme o živalih: smejali se boste, jokali in – če ste Morrissey – vam bo verjetno šlo na bruhanje. Vendar boste tudi globoko razmislili o temah čutenja in sočutja ter se – če ste vsaj malo podobni meni – zahvalili Skolimowskemu, ker je tako natančno vedel, kako in kdaj končati film: če že ne zaradi oslička, pa vsaj zaradi nas.«
– Adam Nayman, Najboljši filmi leta 2022, The Ringer

»Ia je film-reka; filozofski tok, kjer se prostor nenehno spreminja, ukrivlja, prekinja in včasih tudi razpade. V geografskem smislu potuje od Poljske do Italije; v družbenem od dna Evrope do palače, v kateri straši markiza de Sade /…/; predvsem pa gre za mentalno popotovanje, v katerem nas Jerzy Skolimowski vabi, da z njim delimo dobesedno nečloveške zaznave, saj merilo vsega ni več človek, temveč /…/ osel po imenu Ia. /…/ Iz kinodvorane stopimo, kot bi zapuščali pravljico, začarani in vznemirjeni, a bogatejši za lepoto, ki nas bo preživela.«
– Gérard Lefort, Les Inrockuptibles

»Če je nekatere filme bolje gledati na velikem platnu, v temi kinodvorane in z ojačanim zvokom, potem je Ia zagotovo eden izmed njih.«
– Jordan Mintzer, The Hollywood Reporter

»Čudovita evokacija živalske fenomenologije se v Ia spogleduje z antropomorfizirano perspektivo, vendar ji nikoli ne podleže; psihedelični ekspresionizem filma bi prav tako lahko pripadal svetu gliv, mineralov ali klimatologije. Film med prehajanjem skozi različne družbene kontekste tvega sentimentalnost in moraliziranje, vendar se obojemu izogne s sinkopirano obravnavo časa in prostora: Ia je vedno eno kopito pred očitnim.«
– Nathan Lee, Najboljši filmi leta 2022, Film Comment

»Kakšno korist ima od zapleta osel? Ali pa ateist, če smo že pri tem? Skolimowskega si na tej stopnji njegove kariere in življenja zamislite kot filmskega ustvarjalca, ki se veselo pase in prepušča živalski potrebi po filmu.«
– Mark Asch, Little White Lies

»/…/ filmski poklon, v katerem Bressonov Srečno, Baltazar sreča Starega Rumenka (Old Yeller). Se lahko osel spominja? Vprašajte Isabelle Huppert, ki se v filmu znajde brez očitnega razloga – razen tega, da gre za najboljšo igralko na svetu.«
– John Waters, Najboljši filmi leta 2022, Artforum

»Skolimowski uporabi filmsko umetnost, da bi ustvaril virtualno izkušnjo vživetja v drugo živo bitje, za katero ne potrebujete VR očal – stroj za empatijo, če želite.«
– David Katz, The Film Stage

»Hitro bi se lahko znašli v skušnjavi, da bi delo Skolimowskega umestili v okvir animalizma, vendar Ia zaradi svojega odpora do ideoloških dogem doseže status edinstvenosti in veličine.«
– Manu Yáñez, El Español

»Režiserjevo ukvarjanje z zvoki in podobami brez besed je v svojem srcu brakhageovsko: metafore za čute, vizije sveta pred besedami. /…/ Skolimowski je ustvaril film, ki deluje kot postopek ‘potujitve’ – zagret poskus, da bi gledalcu ponudil nov pogled na red, moralo in kapital.«
– Blake Williams, Filmmaker Magazine

»V nasprotju [z Bressonovo] rigidno in skrajno asketsko filmsko slovnico je Poljakov slog vrtoglava mešanica formalnega eksperimentiranja, epizodičnosti, fragmentirane naracije, pank estetike in občasno nadrealističnih prebliskov – gre, skratka, za izdelek, ki utripa vseh 86 minut /…/. Drži, genski zapis Ia vsebuje ekološko noto in ‘sporočilnost’ (ne jejte mesa in ne mučite živali), ampak Skolimowski gledalcu tega ne vbija v glavo z macolo, temveč pusti domišljiji prosto pot. /…/ Ia je nor film norega Poljaka, ki bo polariziral občinstvo. Naloga [canske] žirije je, da mu podeli pomembno nagrado.«
– Simon Popek, Dnevnik

»Pravljica nenehne vizualne inovativnosti.«
– Baptiste Roux, Positif

»Svet je past za živali, teater krutosti, mučilnica, neoliberalni kaos, vrtinec arbitrarnosti in ravnodušnosti, povzetek slabih strani Nove zaveze. Jerzy Skolimowski, 85-letni avtor številnih klasik /…/, prikaže la condition humaine – in ne skriva pesimizma. Svet je tržnica. Klavnica. Križev pot. Brez odrešitve, la pogosto vidi rdeče. /…/ Ia je reimaginacija Bressonove klasike Au hasard Balthazar (1966), zgodbe o oslu, Baltazarju, ki ima »svojo bedo raje kot nas« in ki rekvijemsko kroži od lastnika do lastnika – tako kot v Kosmačevi klasiki Dobri stari pianino (1959) od lastnika do lastnika kroži pianino, ki ga potem partizani prelevijo v peklenski stroj. Vidite, stvari, ki krožijo med ljudmi, dišijo po smrti – kot denar. Princ Miškin v Dostojevskijevem Idiotu pravi, da se je melanholije znebil, ko je v Švici slišal oslovsko riganje – Ia je priložnost, da se znebite melanholije. ZA«
– Marcel Štefančič, jr., Mladina

»Tu pridemo do uvodoma omenjenih stilistično-formalnih poigravanj, s katerimi Skolimowski dosega učinke skoraj čiste cinefilije: pri tem je tako uspešen ravno zato, ker občutki in učinki, ki mu jih uspe ustvariti, niso vezani na osla kot neposredno doživljajočo subjektivnost, ampak so vezani na veliko bolj abstraktno atmosfero, ki je lahko stvar oslovega doživljanja, lahko pa je tudi stvar gledalčevega doživljanja osla samega in njegove situacije – in ravno zaradi te dialektike so omenjeni postopki tako učinkoviti. /…/ Ravno z omenjenimi formalnimi prijemi poskrbi, da se tudi gledalci znajdemo na polju občutij, ki so tuja, neznana, težko definirana, ki jih na neki način motrimo kot čiste podobe, s čimer še najbolje artikulira tako morebitna oslova občutja kot naš način dostopanja do njih. V tem aspektu je njegov film gotovo vrhunski dosežek.«
– Rober Kuret, Delo

torek, 24. 01. 2023

Nominiranci za oskarje 2023 na našem sporedu

Objavljene so nominacije za oskarje: kar nekaj nominirancev si lahko ogledate na našem rednem sporedu: Vse povsod naenkrat (11 nominacij!), Fabelmanovi (7 nominacij), Trikotnik žalosti (3 nominacije), Po soncu (1 nominacija) in Vsa ta lepota in prelivanje krvi (1 nominacija). Na spored pa prihajajo še TÁR (6 nominacij), ki bo na ogled samo v Kinodvoru, ter Ia in Blizu. Vstopnice že na voljo, tudi po spletu!

Klub Kinodvor

Postanite član in izkoristite naše ugodnosti! Članstvo poleg znižane cene vstopnic prinaša številne druge ugodnosti.

Aktualno

Jaz, kapitan Io capitano

Matteo Garrone

nedelja, 16. 06. 2024 / 19:00 / Dvorana

Film Mattea Garroneja (Gomorra) je homerska pravljica o popotovanju dveh najstnikov, ki se v iskanju boljšega življenja odpravita iz Dakarja v Italijo. Toda od uresničitve sanj ju ločijo labirint kontrolnih točk, grozote centrov za pridržanje, razgreta Sahara in prostrane vode Sredozemskega morja. Srebrni lev za najboljšo režijo in nagrada za najbolj obetavnega mladega igralca v Benetkah ter nominacija za oskarja v kategoriji najboljših mednarodnih celovečercev.

Štirje mali odrasli Neljä pientä aikuista

Selma Vilhunen

ponedeljek, 17. 06. 2024 / 16:20 / Dvorana

Ljubi in pusti ljubiti! Finska komična drama pripoveduje o paru srednjih let, ki se odloči vstopiti v zapleteni svet poliamorije. Nenavadna »zgodba o odraščanju« je na zadnjem Liffu prejela nagrado žirije Art kino mreže Slovenije.

Križana ljubimca Chikamatsu monogatari

Kenji Mizoguchi

ponedeljek, 17. 06. 2024 / 19:00 / Dvorana

V fevdalnem Kjotu trgovčevo ženo in vajenca zbližata gospodarjeva podlost in ljubosumje … Kenji Mizoguchi je zgodbo o usodni ljubezni priredil po lutkovni igri Chikamatsuja Monzaemona (1653–1725).