iz prve roke
»K filmu me je spodbudila godlja, ki smo jo naredili iz vsega; ta civilizacija množic, v kateri posameznik kmalu ne bo več obstajal; ta vsesplošna norija. Velikanski projekt rušenja, zaradi katerega bomo umrli prav tam, kjer smo mislili, da bomo živeli. In neverjetna brezbrižnost ljudi, razen nekaterih današnjih mladih, ki vidijo stvari bolj jasno. /…/ Začutil sem gnus, Freud je govoril o ‘nelagodju v kulturi’. /…/ Hudič, verjetno je najbolj temačen med mojimi filmi, vendar ni najbolj obupan. Nobeden od mojih filmov pravzaprav ni obupan. /…/ Če je treba objaviti novico, bom objavil slabo (nisem ne prvi ne edini). Vendar nisem želel kritizirati, samo pokazati. /…/ Stendhala zelo občudujem, a vedno skuša vse razložiti. Piše strani in strani, da bi Sorelov poskus umora prikazal kot verjetnega. V prizoru s psihoanalitikom sem podal nekaj informacij o liku Charlesa, da bi ga lahko umestili v prostor in da bi ga razumeli. To je bilo treba povedati na hitro. Zakaj bi kazal starše? Film ima svojo celovitost, ki jo je treba spoštovati. Charles o svoji materi pove le: ‘Bolj kot je moj oče bogat, raje ga ima.’ Skušal sem na zgoščen način povedati tisto, s čimer se nisem imel časa podrobneje ukvarjati. /…/ Vse, kar bi bilo mogoče vključiti v scenarij, je tu strnjeno, povedano v nekaj besedah, in sicer v trenutku, ko želimo vedeti, kaj se dogaja; ko se približuje razplet. Veliko stvari je treba pustiti nejasnih, to je zelo pomembno. /…/ Zvoki – in tišina – morajo postati glasba. Že večkrat sem rekel in napisal: nobenega fantomskega orkestra. Šumi in tišina ostanejo v spominu, tako kot vonji in barve. Moji filmi so nekakšni majhni drobci, narejeni iz zvokov in tišin, ki se med seboj prepletajo. /…/ V večini filmov lahko vse vidimo kot na odru, vse je pojasnjeno z dialogom. Zelo so mi všeč besede [Camilla] Corota, ki sem jih citiral tudi v svoji knjigi: ‘Ni treba iskati, temveč čakati.’ In se postaviti v določeno stanje, kjer lahko to najdemo.«
– Robert Bresson
kritike
»Hudič, verjetno je najbolj pretresljiv film, kar sem jih videl na letošnjem festivalu v Berlinu. Mislim, da gre za pomembno delo, ampak potem ljudje rečejo: kaj pa če takšen film pokažeš človeku na ulici in ga ne bo razumel? Najprej: mislim, da ne bi bilo tako. A tudi če bi bilo, še ne pomeni, da v prihodnosti – in ta svet bo najbrž obstajal še nekaj tisoč let – Bressonov film ne bo pomembnejši od vseh tistih smeti, ki danes veljajo za pomembne, a niti približno ne sežejo dovolj globoko. Vprašanja, ki jih zastavlja Bresson, ne bodo nikoli nepomembna.«
– R. W. Fassbinder, 1977
»Bressonov svet se tiče predvsem Bressona samega. Tudi kadar se zdi, da obravnava aktualne dogodke, se dejansko poglablja v lasten svet; v poetično abecedo, ki jo je ustvaril za lastno rabo. To pomanjkanje raznolikosti, ki se mu nekateri posmehujejo, je v resnici znak genialnosti, izjemne zahtevnosti do samega sebe, pa tudi velike osamljenosti. O osebnih afinitetah pri filmu tako kot v glasbi in poeziji ni mogoče razpravljati. Nikogar ne moremo prisiliti, da bi se ga Bresson dotaknil. Tisto, česar ne moremo storiti, ne da bi se izpostavili posmehu, pa je, da bi v imenu razumskih meril in nekakšnega tabuja v zvezi z verodostojnostjo za nesposobnost razglasili nekaj, kar je pravzaprav izraz močne in dosledne estetske volje – še toliko močnejše, ker ne izhaja iz razuma, ampak iz globin neracionalnega. Zadovoljimo se s tem, da ponovimo Bressonovo vprašanje iz Zapiskov o kinematografu (Notes sur le cinématographe): ‘Ali slavčka tako občudujemo zato, ker vedno poje isto pesem?’«
– Mireille Latil-Le-Dantec, Cinématographe, 1977
»V filmu Hudič, verjetno gre za radikalno ločitev glasu in ust. Po eni strani glas postane stvar telesa, stvar inštrumentov in strojev (orgle izdihnejo, sesalnik vdihne). Moto bi se tu lahko glasil: ne iščimo, od kod prihaja glas, ne iščimo vidnega izvora tistega, kar slišimo. Ko smo glasove vrnili v njihovo prvotno stanje šumov, moramo zato šume usmeriti k temu, da postanejo glasovi (in Charles jih vse sliši, a kaj ko ni Ivana Orleanska in mu ne povedo ničesar). Po drugi strani pa je treba ustom vrniti vlogo odprtine, luknje, užitka. Vrnimo usta tistemu, ki jih je navsezadnje rezerviral za svoj užitek: hudiču.«
– Serge Daney, 1977
»Film Hudič, verjetno sem videl, ko sem bil star sedemnajst let, tako kot glavni lik v filmu. Ne bi mogel reči, da mi je bil všeč, in spomnim se, da sem si mislil: o čem sploh govori? Deset let pozneje sem spoznal, da sem bil točno ta lik, da je bil to v resnici moj svet – ampak takrat tega nisem razumel, ker mi je bil preblizu.«
– Olivier Assayas
»Kako opisati intenzivnost občutkov, ki jih vzbuja ta film? Iz lastnih izkušenj lahko samo sugeriram, da ima za tiste, ki so na njegovi valovni dolžini, moč razodetja, celo ob večkratnem ogledu. To je eksistencialistična grozljivka z zombijevskimi liki in apokaliptičnim vzdušjem ter brutalno, dih jemajočo logiko in konciznostjo namesto strašilnih taktik. /…/ Film lahko še vedno sproži šok prepoznanja: Charlesov svet je naš lasten.«
– Dennis Lim, Artforum, 2012