zgodba
Erika ima vse: uspešno kariero, kopico prijateljev in zanesljivo razmerje. Nato pa se njeno skrbno načrtovano življenje nenadoma obrne na glavo. Na prigovarjanje moža začne obiskovati skupinsko terapijo, kjer sreča ljudi z raznovrstnimi travmami: Rikarda, ki ga privlačijo majevske tehnike mučenja, patološko sramežljivo Ann-Sofi, osamljeno in s seksom obsedeno Pernillo ter tihega Petra. Nekega dne se v skupini pojavi vprašanje: Kako bi bilo, če bi se zbudili kot nekdo drug? Erika in njeni novi prijatelji se odločijo, da bodo vzeli stvari v svoje roke in odšli nekam, kjer jih ne pozna nihče, na kraj popolne anonimnosti, kjer si bodo lahko odpočili od samih sebe in vsaj za trenutek postali to, kar želijo – prijavijo se v hotel.
Lisa Langseth, ki se je s prvencem Vse tiste lepe stvari uveljavila kot ena najobetavnejših skandinavskih režiserk, ponovno združuje moči z vzhajajočo zvezdo Alicio Vikander (Kraljevska afera, Ana Karenina) ter ustvari anarhistično in igrivo psihološko dramo, ki zastavlja vprašanje: Ali lahko, da bi bili bolj srečni, preprosto spremenimo svojo identiteto?
iz prve roke
»Doživljala sem osebno krizo in se spraševala, ali se moram poglobiti v svoje otroštvo ali preprosto spremeniti neko ukoreninjeno vedenje. Zanimalo me je naslednje: ali naj takrat, ko se znajdemo v stiski, gledamo nazaj ali naprej? /…/ Hotela sem narediti film, ki bi bil prijetna izkušnja za gledalce. Želela sem posneti zgodbo, ki bi govorila o resnih težavah, hkrati pa vnesla harmonijo v dušo. /…/ V življenju so tako svetli kot temni trenutki. Lepo je že, če lahko težko izkušnjo z nekom deliš.«
– Lisa Langseth, režiserka in scenaristka
portret avtorice
Lisa Langseth (Stockholm, 1975) je v devetdesetih letih začela svojo ustvarjalno pot kot dramatičarka in gledališka režiserka. Leta 2004 je za Kraljevo gledališče v Stockholmu po lastni drami režirala predstavo Den älskade, v kateri je glavno vlogo odigrala Noomi Rapace. Iz drame je kasneje črpala navdih za svoj celovečerni filmski debi Vse tiste lepe stvari. Film je ponesel med zvezde dotlej neznano mlado igralko Alicio Vikander.
kritike
»Hotel Lise Langseth, dobro uravnotežen v smislu tona, izvedbe in igralskih nastopov, je poln nenadnih preobratov, ki imajo pogosto presenetljivo komičen učinek. Obenem pa dogodkov nikoli ne opisuje skozi rožnata očala; težave in travme, s katerimi se soočajo Erika in njeni prijatelji, prikaže odkrito, v vsem njihovem bridkem sijaju. /…/ Hotel z disciplino in natančnostjo razglablja o nesrečnih obsesijah in zavračanju osebne odgovornosti, ki zaznamujejo naš čas. Gre za sočutno, smešno, ganljivo, čudovito odigrano ter izvrstno napisano in zrežirano dramo ene najbolj zanimivih in nadarjenih mladih evropskih režiserk.«
– Steve Gravestock, Mednarodni filmski festival v Torontu
»Kdo si v težkih trenutkih ni zaželel, da bi bil nekdo drug, da bi živel popolnoma drugačno življenje, brez težav, neuspehov in razprtij? V katarzični, ekscentrični drami Hotel švedska režiserka ta univerzalni občutek obrne sebi v prid /…/. Lisa Langseth ustvari simpatično mešanico humorja, sočutja, zadrege in obupa ter iz odlične igralske zasedbe izvabi intenzivno in predano igro /…/.«
– Alissa Simon, Variety
»Izmenično smešni, žalostni in mučni Hotel ponudi številnim članom igralske zasedbe, še posebno pa glavni igralki Alicii Vikander, odlično priložnost, da se izkažejo. /…/ A bolj kot zgolj vaja za igralce je film zabavna, absurdna, občasno jedka, a nikoli obsojajoča študija ene najpogosteje napačno obravnavanih filmskih tem: duševne bolezni, vseh njenih odtenkov, pa tudi najbolj neverjetnih načinov, na katere jo lahko ozdravimo. /…/ Film se izogne poenostavljenim in omalovažujočim prikazom [duševne bolezni]. Bolj kot o čemerkoli drugem govori o razdvojenosti: med tistim, kar bi radi bili, in tem, kar smo; med tem, kako nas vidi svet, in tem, kako se vidimo sami.«
– Jessica Kiang, The Playlist
»/…/ eden najboljših filmov leta.«
– Måns Hirschfeldt, Sveriges Radio
»Tenkočutno, pretkano z elementi trpkega humorja, grenke ironije in pristne ganljivosti. Kajpada tudi z zdravilnim paradoksom, da je vrnitev v ‘normalnost’ mogoča šele tedaj, ko jo razkrinkaš kot licemersko iluzijo. /…/ Imenitno odigrana in režirana psihodrama.«
– Bojan Kavčič, Stop