Harakiri: Smrt samuraja Ichimei

Takashi Miike / Japonska, Velika Britanija / 2011 / 126 min

Samurajski ep japonskega žanrskega velikana Takashija Miikeja (13 morilcev) je tiho veličastna meditacija o pomenu časti, maščevanja in moči posameznika pod jarmom tradicije in oblasti. Sodobna predelava samurajske klasike Harakiri (Seppuku, 1962) Masakija Kobayashija v 3D tehniki.

režija Takashi Miike, scenarij Kikumi Yamagishi (po romanu Yasuhika Takiguchija), fotografija Nobuyasu Kita, montaža Kenji Yamashita, glasba Ryuichi Sakamoto, produkcija Toshiaki Nakazawa, Jeremy Thomas, igrajo Ebizô Ichikawa, Eita, Hikari Mitsushima, Naoto Takenaka, Munetaka Aoki, Hirofumi Arai, Kazuki Namioka, Yoshihisa Amano, Takehiro Hira, Ippei Takahashi, Ayumu Saitô, Goro Daimon, Takashi Sasano, Baijaku Nakamura, Kôji Yakusho

festivali, nagrade Svetovna premiera v tekmovalnem programu festivala v Cannesu. Busan. Varšava. Gent. Stockholm. Hongkong. Toronto. Sitges.

IMDb

zgodba
Skrivnostni samuraj Hanshiro prispe na gospodarjev dom, da bi napravil plemenit konec svojemu siromašnemu življenju. Za obredni harakiri potrebuje dovoljenje svojega gospodarja. Da bi ga odvrnil, mu začne vodja klana pripovedovati tragično zgodbo o mladeniču Motomeju, ki se je nedavno pojavil na njegovem pragu z enako prošnjo. Toda tudi samuraj ima svojo zgodbo. Zgodbo s sila nepričakovanim koncem.

Samurajski ep japonskega žanrskega velikana Takashija Miikeja (13 morilcev) je tiho veličastna meditacija o pomenu časti, maščevanja in moči posameznika pod jarmom tradicije in oblasti. Sodobna predelava samurajske klasike Harakiri (Seppuku, 1962) Masakija Kobayashija v 3D tehniki.

iz prve roke
»Pri tem filmu iz preteklosti, ki sem ga želel oživiti, je posebej zanimivo, da nam omogoča na lastni koži občutiti univerzalno človeško trpljenje, ki predstavlja samo srž filma Harakiri: Smrt samuraja. Srž, ki je onkraj časa, žanrov in dežel. /…/ Pritegnila me je tema nespametnosti in tragičnosti človeka, ki si samega sebe ne zmore pravilno zamisliti v svetu jutrišnjega dne. Sam pomilujem glavni lik in njegovo tragedijo ter občutim žalost spričo stiske drugega, ob kateri mi v oči privrejo solze sočutja. Toda gledalec, ki bo videl film, bo najbrž iz njega razbral drugačna sporočila, pač glede na svojo lastno realnost. Mislim, da mu režiser ne more ukrasti te svobode. /…/ Ne čutim nostalgije po starih japonskih filmih. Čutim ljubosumje – ker so imeli ustvarjalci in filmske ekipe teh filmov vse, kar so sodobni japonski filmarji izgubili. Imeli so energijo in strast, stare studie, ki so prekipevali od sanj, in ljudi, ki so te sanje uresničevali, studie, ki so vlagali v človeške vire /…/.«
– Takashi Miike, režiser

portret avtorja
Takashi Miike (rojen leta 1960 v Osaki, Japonska) se je po režijskem debiju na začetku 90. let prejšnjega stoletja nemudoma uveljavil kot eden najbolj divje plodovitih (do danes je podpisal več kot 80 celovečercev) in multižanrskih avtorjev sodobne japonske kinematografije. Miike, ki velja v prvi vrsti za prvaka japonske grozljivke (»J-horror«) in »velikega botra ultranasilnih filmov, ki vam zlezejo pod kožo« (Quentin Tarantino), je z eno nogo vselej vpet v velike studijske produkcije, z drugo pa v snemanje televizijskih in nizkoproračunskih video filmov. Z lahkoto in vešče prehaja med mainstream produkcijo in kinematografijo ekstrema; njegov žanrski razpon vključuje vesterne (Sukiyaki Western Django, 2007), kriminalke in akcije, sodobne in zgodovinske drame, celo muzikale in otroške filme. Miikejeva akcijska dela o jakuzah zaznamuje značilen črni humor, njegove grozljivke prizori skrajnega in skrajno originalnega nasilja, njegove adaptacije mange ponorelo komičen stripovski eksces, njegove samurajske epe umirjena, presunljiva vizualna poetika. Takojšnji renome kultnega in kontroverznega avtorja ter veliko mednarodno priznanje onkraj krogov žanrskih ljubiteljev mu je najprej prinesla srhljivka Avdicija (Ôdishon, 1999), za katero je na rotterdamskem festivalu prejel nagrado Mednarodnega združenja filmskih kritikov FIPRESCI. Med režiserjevimi bolj razvpitimi deli gre omeniti vsaj še filme Morilec Ichi (Koroshiya 1, 2001), Obiskovalec Q (Bizita Q, 2001), ki smo ga lahko leta 2005 pri nas videli tudi v redni distribuciji, in Izo (2004). Samurajski zgodovinski film 13 morilcev (Jûsan-nin no shikaku) je bil leta 2010 prikazan v tekmovalnem programu beneškega festivala. V uradni selekciji festivala v Cannesu je bil leto kasneje prikazan film Harakiri: Smrt samuraja, leta 2013 pa tudi režiserjev triler Slamnati ščit (Wara no tate, 2013), ki smo si ga lahko ogledali v okviru festivala Liffe. Na letošnjem canskem festivalu je bil zunaj konkurence predvajan Miikejev najnovejši samurajski film Mugen no jûnin (2017).

kritike
»/…/ čisto mogoče Miikejev najboljši film doslej, potrpežljivo počasna in zlovešča epska zgodba, ki vztrajno trga kraste z ran plemenite samurajske mitologije. Miike v ponovni priredbi romana Yasuhika Takiguchija (Masaki Kobayashi je po njem posnel mednarodno uspešnico leta 1962) zakoraka v zlosluten šogunski teritorij Mizoguchija in Kurosawe z mojstrsko odločnostjo; arhitektura narekuje kompozicijo in ikonografija govori sama zase. /…/ Miikejeva različica prinaša hkrati melodramsko poglobitev in srhljivo stopnjevanje Kobayashijevega odličnega izvirnika. In če bo uglajenost tega filma morda razočarala Miikejeve krvoželjne privržence, bo zagotovo nasitil bolj klasične filmske sladokusce.«
– Michael Atkinson, The Village Voice

»Neskončno plodoviti Takashi Miike se vrača z veličastno odigrano tragedijo o maščevalcu. /…/ Film /…/ razkrinka ledeno hinavščino in hlapčevsko čaščenje moči, ki tičita v jedru samurajskega kodeksa. Ima vse poteze filmske klasike /…/.«
– Peter Bradshaw, The Guardian

»Od filma z [mednarodnim] naslovom Harakiri: Smrt samuraja bi lahko upravičeno pričakovali orgijo nasilja, zlasti ker ga je režiral Takashi Miike /…/. Toda razpoloženje tega marljivega žanrskega vsejeda je tokrat spokojno, celo klasično. Film je prej ganljiv kot šokanten, razvija se počasi, z eleganco, in njegovi redki prizori prelivanja krvi niso kričeče senzacionalni, pač pa čustveno siloviti.«
– A. O. Scott, The New York Times

»Miike med spretnim prepletanjem dveh vzporednih zgodb, čudovite fotografije in globokega sočutja razkrije nasprotje med ritualno ‘častjo’ in resnično častivrednostjo, medtem ko se revni, a plemeniti oprode postavijo po robu mogočnim plemičem, zavitim v vato tradicije in napuha.«
– Elizabeth Weitzman, New York Daily News

»Kar najbolj odlikuje novo adaptacijo, je njena izjemna uporaba 3D tehnike: Miike izrabi notranje hibe formata v svojo korist, zlasti njegovo nagnjenost k mračni sliki, in nas tako popolnoma potopi v svet, ki je prežet z moralno in etično gnilobo.«
– Keith Uhlich, Time Out New York

Klub Kinodvor

Postanite član in izkoristite naše ugodnosti! Članstvo poleg znižane cene vstopnic prinaša številne druge ugodnosti.

Aktualno