Shams al-Din, ki si je z recitiranjem verzov iz Korana prislužil vzdevek Hafez (po perzijskem poetu), dobi vabilo z nalogo, da filozofijo svete knjige predstavi Nabat, muftijevi hčerki. Med učiteljem in učenko se skozi pogovore o religiji, filozofiji in poeziji razvije prepovedana naklonjenost, ki ne ostane neopažena. Skozi kompleksen prikaz sufijevske doktrine se kljub očitno religiozni noti filma odvija ljubezenska zgodba, podobna tisti o Romeu in Juliji. Jalili je kot vizualni mojster v zvočno sliko, skoraj popolnoma pripadajočo odlomkom iz Korana, spretno vpletel vizualne elemente z dvoumno vsebino, ki zahtevajo pozornost gledalca. Prepletanje stoletja trajajočih tradicij z vsakdanjimi samoumevnostmi, kot so letalski in avtomobilski prevozi, ustvarja zanimive anahronizme, ti pa niso edini adut – po mnenju nekaterih – najbolj izvirnega in ustvarjalnega iranskega režiserja. »When I started my first film 25 years ago, it was about children in the prison that has been left over from the shahs’ Pahlavi times. That film has been banned at the beginning of the revolution, and later i couldn’t get any permission for my films from the government. This is my 13th film that I have made and it was not shown, because it was made without the government’s permission. After the last election, the new government has said to me: »Bring your films and we will see what we can do,« but since my films haven’t been shown in Iran for so many years, I am now making films for foreign audience.« (Abolfazl Jalili)
Abolfazl Jalili
Iranski režiser, rojen leta 1957, je že v sedemdesetih letih prejšnjega stoletja začel s snemanjem kratkih dokumentarnih filmov, prvi celovečerec Milad pa je predstavil leta 1983. Sledili so mu, med drugimi, Det Means Girl (1994), Dance od Dust (1998) in Full or Empty (2005). V svojih filmih običajno ne nastopa le v režiserski vlogi, marveč je podpisan tudi pod scenarije in montažo, v Hafezu pa je ustvaril tudi glasbo.