Danes je blagajna odprta od 13:30 do 21:30 (odpre se čez 10:21).

Genova Genova

Michael Winterbottom / Velika Britanija / 2008 / 94 min / podnapisi, italijanščina, angleščina

Ganljiva družinska zgodba o ljubezni in odpuščanju, zapletena v labirinte s soncem obžarjenega starodavnega mesta, ki služijo tudi kot prispodoba za čustvena tipanja glavnih junakov v iskanju prostora za svež začetek novega življenja.

režija Michael Winterbottom, scenarij Michael Winterbottom, Laurence Coriat, fotografija Marcel Zyskind, montaža Paul Monaghan, glasba Melissa Parmenter, produkcija Andrew Eaton, Michael Winterbottom, igrajo Colin Firth, Hope Davis, Catherine Keener, Perla Haney-Jardine, Willa Holland, Margherita Romeo, Dante Ciari, distribucija v Sloveniji BLITZ Film & Video Distribution

festivali, nagrade Svetovna premiera na mednarodnem filmskem festivalu v Torontu 2008. Srebrna školjka za najboljšo režijo na festivalu v San Sebastiánu. Nagrada žirije za najboljši film na Festivalu črnih noči v Talinu.

IMDb Uradna stran

DVD filma je na voljo v naši Knjigarnici.

zgodba
V prometni nesreči se smrtno ponesreči Marianne, mati dveh deklic, šestnajstletne Kelly in desetletne Mary. Oče obeh deklet Joe, univerzitetni profesor, po rodu Anglež, se s hčerkama iz Amerike preseli nazaj na stari kontinent, kjer bodo skušali družno zaživeti novo življenje.
Nastanijo se v italijanski Genovi, povsem novem okolju za vse družinske člane. Joe predava na univerzi, deklici obiskujeta ure klavirja. Kelly skrivoma in na lastno pest raziskuje mesto ter spoznava lokalne fante, Mary pa postane obsedena z vizijami mrtve matere, ki jo videva vsepovsod.

Ganljiva družinska zgodba o ljubezni in odpuščanju, zapletena v labirinte s soncem obžarjenega starodavnega mesta, ki služijo tudi kot prispodoba za čustvena tipanja glavnih junakov v iskanju prostora za svež začetek novega življenja.

zanimivosti
Genova
je že šestnajsti celovečerni film, ki ga je Michael Winterbottom posnel v zadnjih trinajstih letih. Priznani angleški režiser, ki ga zavoljo nemirne produktivnosti in očitne strasti, ki jo vlaga v vse svoje projekte, marsikdo označuje za Fassbinderja našega časa, je svoj novi film posnel na način, s katerim se je proslavil že v preteklosti. Vsi posnetki so narejeni s premično kamero iz roke, kar igralcem omogoča neprimerno večjo svobodo. Večina prizorov je posneta v enem samem kadru. Uporabljena je bila skoraj izključno naravna svetloba, dostopna na lokacijah. Za nameček je režiser, kot to tudi sicer rad počne, svoje igralce nenehno vzpodbujal k improvizaciji. S tem je bila na filmskem prizorišču ustvarjena atmosfera, ki je spominjala na prijateljsko druženje, kar se nedvomno pozna na čustveni intenzivnosti končnega produkta.

iz prve roke
»Nekaj v Genovi me je spominjalo na roman Moderato Cantabile Marguerite Duras, ki se prav tako dogaja v pristanišču. Prebral sem ga pred mnogimi leti, vendar se mi je v spomin zasidrala podoba enega od staršev, ki svojega otroka pelje k pouku klavirja. To idejo sem si nato izposodil za svoj film. Tudi sam imam dve hčerki in zdelo se mi je, da bi lahko napravil dober film o očetu in dveh hčerkah.
  Navdahnil me je tudi film Ne glej zdaj (Don’t Look Now) Nicholasa Roega. Genova je na nek način sestra dvojčica Benetk. Vzdušje v obeh mestih s svojimi ozkimi uličicami je zelo podobno. Mesto je zelo lepo, obenem pa tudi precej srhljivo, kar me je spomnilo na Roegov film.
  Del tistega, kar me je pri tem filmu najbolj zanimalo, je bilo ustvariti pozoren, čuječ portret družinskega življenja. Všeč mi je bila ideja družine, preseljene v povsem novo okolje, kjer oče in hčeri ne poznajo nikogar, zato so prisiljeni čas prebijati skupaj. Zame je to film o očetovski ljubezni in o odnosu med otrokoma. Materina smrt je zgolj iztočnica za zgodbo. Bolj me je zanimalo, kako jim bo uspelo ponovno sestaviti svoja življenja. Zanimali so me vsakodnevni rituali, ki tičijo v srcu vsake družine in v srcu njihovega premagovanja žalosti.
  Všeč mi je bila tudi ideja očeta, Angleža, ki je druge narodnosti kot njegovi hčerki, Američanki. Zato je razumljivo, da želi po ženini smrti zapustiti Združene države Amerike in se vrniti v Evropo. Vse narodnostne razlike seveda doprinesejo tudi k kulturnim razpokam, kar sem v filmu skušal prikazati. Tako smo iskali angleškega igralca in idealen za to vlogo se mi je zdel Colin Firth, ki ni samo simpatičen in tudi sam oče, temveč je tudi sijajen igralec.«
– Michael Winterbottom, režiser in scenarist

»Prepričan sem, da si vsi igralci želijo delati z Michaelom Winterbottomom, saj so njegovi filmi drzni in vznemirljivi, poleg tega pa še v nobenem izmed njih nisem videl niti enega slabega igralskega nastopa. Mislim, da se njegovi filmi ponašajo z neko svojevrstno nujo izraza. Všeč mi je iskrenost, ki jih prežema in dejstvo, da se zgodbe nikoli ne lotijo na očiten način. Gledalca nikoli ne skušajo klišejsko zapeljati.
  Genova ponuja vpogled v določene vidike življenja, o katerih je izredno težko govoriti na pošten, iskren način. Težko je povedati zgodbo o družinski ljubezni, težko je povedati zgodbo o žalovanju, težko je povedati zgodbo o ljudeh, ki skušajo najti izhod iz žalosti, ki jih je doletela po tragični nesreči. In občudujem način, kako je Michael Winterbottom vse to izpeljal v tem filmu. Ko že misliš, da stopaš po že prehojeni čustveni poti, se izkaže, da si prispel nekam povsem drugam. Film je napolnjen z neštetimi preobrati in odtenki svetlobe in teme, tako kot tudi topografija neznanega mesta ni nikoli to, kar si spočetka pričakoval.
  Majhna filmska ekipa je celotno izkušnjo snemanja prežela z intimnostjo. Nikoli poprej še nisem bil udeležen v tako nenavadnem snemanju. Običajno se takrat, ko snemaš kakšen drag film, nahajaš v izrazito neosebnem, mehaniziranem okolju. Obkrožen si s tonami strojne opreme in z masami ljudi, ki s to opremo upravljajo. Ure in ure porabiš, da posnameš čisto majhen košček zgodbe. Ritem celotnega snemanja narekuje oprema in zavoljo tega seveda tudi filmska zgodba ni posneta v kronološkem zaporedju. Film, kot je Genova, posnet z majhno kamero, brez umetnih luči, na mestnih ulicah ali med štirimi zidovi, s čisto majčkeno filmsko ekipo, ne bi mogel biti bolj drugačen od mojih siceršnjih izkušenj. Vsi skupaj smo bili povsem predani in soudeleženi v ustvarjalnem procesu, ki smo ga sproti razkrivali. To je še zlasti pomembno, če delaš z otroki. Michael nikoli ne reče akcija ali rez, stvari se spontano začenjajo in zaključujejo, zato je največji del interakcij med mano in dekletoma tako naraven in spontan, saj se je porajal iz odnosov, ki smo jih tudi sicer imeli. Michael nas je na primer seznanil tako, da nas je skupaj poslal po nakupovanje hrane, da bi nato skupaj skuhali kosilo za filmsko ekipo. Po dveh urah te nakupovalne ekspedicije smo se seznanili neprimerno bolje, kot bi se, če bi vljudno skupaj sedeli za mizo in prebirali filmski scenarij.«
– Colin Firth, glavni igralec

portret režiserja
V dobrem ducatu let si je Michael Winterbottom pridobil status enega najbolj drznih, tudi politično angažiranih sodobnih režiserjev, ki je v tem času dobesedno prepotoval ves svet in posnel šestnajst nadvse raznolikih filmov.
  Winterbottom, rojen leta 1961, kariero prične z delom na televiziji. Do svetovne slave se dokoplje že z drugim celovečercem Temno srce (Jude, 1996), posnetim po režiserjevem najljubšem (istoimenskem) romanu Thomasa Hardyja. S svojim naslednjim filmom Dobrodošli v Sarajevu (Welcome to Sarajevo, 1997) prvič eksplicitno izkaže svoj politični angažma, vestno in pogosto kontroverzno obravnavo aktualnih in perečih problemov sodobnega sveta, kar do izraza prihaja še v njegovih novejših filmih, Na tem svetu (In This World, 2002, zlati medved v Berlinu), Pot v Guantanamo (The Road to Guantanamo, 2006, srebrni medved za režijo v Berlinu) in Mogočno srce (A Mighty Heart, 2007).
  Z realistično dramo Pravljična dežela (Wonderland, 1999) se prvič oprime energičnega, na pol improviziranega načina snemanja filmov, s kar se le da majhno filmsko ekipo, kar kasneje postane njegov prepoznaven avtorski pečat.
  Za njegovo največjo uspešnico doslej velja film 24-urni žurerji (24 Hour Party People, 2002), v katerem secira legendarno glasbeno sceno osemdesetih iz Manchestra (Joy Division, Happy Mondays) in v svetovno orbito izstreli nadarjenega igralca Steva Coogana.
  Leta 2004 razburka filmske vode s sijajno minimalistično ljubezensko melodramo 9 orgazmov (9 Songs), ki jo zavoljo nazornega prikazovanja spolnih odnosov med ljubimcema marsikdo označi za pornografijo.

kritike
»Izredno težavno je doseči vzdušje, ki je obenem globoko žalostno in optimistično, vendar je Michaelu Winterbottomu in njegovim nadarjenim sodelavcem uspelo prav to.«
– Kate Coffey, Tiscali

»Genova je surov, skorajda predrzen film o družini, ki se sooča s tragedijo in išče nove začetke; film je spretno narejen in prečudovito posnet, predvsem pa skrbno premišljen.«
Alex Beattie, Critic’s Notebook

»Prežet s čudovito atmosfero, brezhibno odigran in pogosto zelo ganljiv.«
Chris Prince, Sky.com

Klub Kinodvor

Postanite član in izkoristite naše ugodnosti! Članstvo poleg znižane cene vstopnic prinaša številne druge ugodnosti.

Aktualno

Levji kralj The Lion King

Jon Favreau

nedelja, 21. 07. 2019 / 14:30 / Dvorana

Priredba tradicionalnega istoimenskega filma iz leta 1994 je predvajana v originalni verziji s slovenskimi podnapisi.

Gajin svet Gajin svet

Peter Bratuša

nedelja, 21. 07. 2019 / 17:00 / Dvorana

Mladinska romantična komedija z elementi kriminalke.

Prvi človek First Man

Damien Chazelle

nedelja, 21. 07. 2019 / 19:00 / Dvorana

Intimni portret Neila Armstronga na eni najnevarnejših misij v zgodovini človeštva. Film z Ryanom Goslingom v naslovni vlogi je zrežiral Damien Chazelle (Dežela la la). Otvoritveni film beneškega filmskega festivala.