El eco El eco

iz prve roke
»Želela sem nadaljevati s svojim raziskovanjem otroštva; najti podobo ali občutek, ki bi mi skozi otroške oči razkril, kako doživljamo tiste prve trenutke osamljenosti in bolečine vpričo krutosti življenja.
Odločila sem se raziskati kmečko okolje, saj tamkajšnji otroci prezgodaj vstopijo v svet odraslih. Za ta namen sem začela iskati otroke po podeželskih šolah. Po več tednih obiskovanja različnih mehiških skupnosti sem prispela v El eco, majhno vas, kjer vse bolj skrajno podnebje in težke življenjske razmere oblikujejo življenje ljudi v surovi, a prelepi pokrajini.
Od trenutka, ko sem slišala ime vasi, sem bila očarana. Nihče mi ni znal povedati, zakaj se tako imenuje; ko sem vprašala, ali je kje slišati kakšen odmev, sta mi le deklica in starka šepetaje, kot bi šlo za prepovedano skrivnost, povedali: ‘Včasih nam govorijo kamni … Veter nosi naše glasove po hribih, zato pravijo, da moramo paziti, kaj govorimo …’
V fizičnem in simbolnem prostoru sem takoj opazila močne elemente, s pomočjo katerih bi lahko oblikovala tisti čisti in skrivnostni pogled otrok, ki sem ga iskala. Z navdušenjem sem si predstavljala vizualne, zvočne in pripovedne možnosti zgodbe, v kateri bi bil ‘odmev’ poleg naslova filma tudi metafora za življenje v tej odmaknjeni podeželski skupnosti z bogatim izročilom.
Zgodba govori o odmevu, ki ga starši pustijo v svojih otrocih; o glasu, ki se v letih odraščanja vtisne v dušo in ostane za vedno. Otroci se z vsakim dejanjem, besedo in molkom svojih staršev naučijo razumeti smrt, bolezen in ljubezen.
V vasi El eco otroci že zelo zgodaj prevzamejo skrb za zemljo in živali. Razumejo, kaj za njihovo življenje pomeni smrt ovce, pozeba na koruznem polju ali dolgotrajna suša. Prepoznajo tudi zadovoljstvo staršev, ko naporno delo prinese pridelek sladke koruze. Čustva in težave, s katerimi se soočajo, so prežeti z naravnim svetom. Zavest, da iz zemlje izvira vse življenje, za vedno oblikuje njihov pogled na svet, njihove igre in njihovo dušo.
Zaljubila sem se v obraze teh otrok z zagorelo, odrasli podobno kožo ter v njihove prelepe, izjemno žive oči. Njihov pogled je skrival vse, v kar sem nekoč verjela, a prinašal je tudi slutnjo bolečine.
Film pripoveduje o trenutku, ko se zaveš, kdo si in kakšen je svet, v katerem živiš. Povedati sem želela zgodbo, v kateri bi lahko v običajnih stvareh prepoznali nekaj izjemnega.
Filmska umetnost nam po mojem mnenju lahko pokaže, da je človeški obraz neskončen, da na prvi pogled brezbarvna polja skrivajo čudovite spremembe svetlobe in da je pustolovščino odraščanja mogoče deliti z drugimi.«
– Tatiana Huezo