zgodba
V majhnem, s snegom pokritem norveškem mestecu se pod čarobno svetlobo severnega sija niz na videz nepovezanih vinjet preplete v grenko-sladko božično zgodbo o ljubezni in obupu, odpuščanju in upanju, rojstvu in smrti. Film, ki ga je mednarodno priznani norveški režiser Bent Hamer (Gospod Horten) prepojil s svojo značilno mešanico nenavadnega humorja in melanholije, je bil premierno prikazan na festivalu v Torontu, v San Sebastiánu pa je prejel nagrado žirije za scenarij. Ta topla zgodba z mrzle Norveške je ravno pravšnji film za odganjanje božične otožnosti.
portret režiserja
Bent Hamer se je rodil leta 1956 v Sandefjordu na Norveškem. Študiral je filmsko teorijo in literaturo na univerzi v Stockholmu. Poleg celovečernih igranih filmov je posnel tudi nekaj kratkih in dokumentarnih del. Njegov prvenec Moe og far je bil leta 1995 premierno prikazan na festivalu v Cannesu, na mednarodnem filmskem festivalu v Moskvi pa je prejel nagrado za najboljši prvenec. Hamerjeva doslej največja uspešnica je film Faktotum (2005), posnet po istoimenskem romanu Charlesa Bukowskega, v katerem je alter-ego notoričnega pisatelja upodobil Matt Dillon. Leta 2009 smo si lahko na ljubljanskem mednarodnem filmskem festivalu, za tem pa še v Kinodvoru, ogledali avtorjev peti celovečerec Gospod Horten (O’Horten, 2007), uradnega norveškega kandidata za tujejezičnega oskarja.
kritike
»V Hamerjevi grenko-sladki, a prisrčni sezonski zbirki zgodb, ki s pretanjenim občutkom preplete pripovedi o ljubezni in hrepenenju, novem življenju, novem upanju in žalostnih slovesih, božični čas razkrije tisto najboljše v človeški naravi. /…/ Film bo navdušil tako ljubitelje Hamerjevih prejšnjih filmov kot tudi tiste neozdravljive romantike, ki se radi predajajo radostim in bridkostim sezone /…/.«
– Allan Hunter, Screen Daily
»Domov za praznike, ki je bliže božični sentimentalnosti filma Pravzaprav ljubezen (Love Actually) kot počasnemu tempu in ekscentričnemu humorju nekaterih Hamerjevih prejšnjih filmov (Gospod Horten in Kitchen Stories), kljub temu prihrani nekaj prostora za čudaške šale, malce otožnosti in celo globoke bolečine /…/.«
– Boyd van Hoeij, Cineuropa
»Zelo čustven, a nikoli osladen – Domov za praznike je razlog za praznovanje. /…/ V vinjetnem slogu, ki se zdi hkrati ohlapen in čvrst, se zgodba pomika proti tihi epifaniji, ki jo bodo lahko cenili gledalci vseh verskih prepričanj.«
– Rob Nelson, Variety
»Nova božična klasika.«
– Film & Kino, Norveška