zgodba
Mlada ženska po travmatičnem otroštvu išče uteho v tekmovalnem plavanju, spolnem eksperimentiranju, nezdravih razmerjih in alkoholu – dokler ne najde nepričakovane svobode v pisanju …
iz prve roke
»Lidiino avtobiografijo The Chronology of Water sem odkrila na svojem Kindlu leta 2017. Vse od prve strani sem čutila njen električni naboj – to razdrobljeno, nelinearno popotovanje skozi travme in spomine je bilo drugačno od vsega, kar sem kdaj prebrala. Po štiridesetih straneh sem imela tako močno telesno reakcijo, da sem odložila knjigo, zgrabila telefon in poklicala svoje sodelavce: ‘Moram govoriti z osebo, ki je to napisala.’ Pritegnila me je fragmentiranost zgodbe: Lidia nam ne ponudi jasnega pripovednega toka, izroči nam drobce svojega življenja in od nas zahteva, da jih sami zašijemo skupaj. To dejanje rekonstrukcije – ko opazuješ, kako zgodba razpade, in jo nato začneš ponovno sestavljati – je bilo ključno pri moji odločitvi, da mora to postati moj prvi film. /…/ Kronologija vode je v svojem bistvu povabilo: da se soočimo z grdoto, spopademo s sramom ter nazadnje spoznamo, da naše telo in naša zgodba pripadata nam samim. Je povabilo, da se nehamo skrivati. Ženska izkušnja je velika skrivnost. Od rojstva naprej nam govorijo, naj stvari zadržimo zase. Pripovedovati skrivnosti pa je zabavno. Želela sem, da bi bil film kot igra z vročim krompirjem. Preveč vročim, da bi se ga dotaknili. Hotela sem posneti film, ki bi vsak trenutek izžareval neposrednost – hitri rezi, potopitveni zvok ter intuitivni ritem, ki zrcali, kako deluje spomin. Poleg tega sem želela vsakega gledalca v dvorani spomniti, da njegova zgodba pripada njemu samemu in da jo lahko napiše na novo. Upam, da bo občinstvo iz dvorane stopilo s spoznanjem, da je ponovna prilastitev lastnega glasu – skozi pisanje, umetnost ali preprosto pripovedovanje lastne zgodbe – dejanje radikalne moči.«
– Kristen Stewart
kritike
»Kronologija vode nas vabi, da vsak hip doživimo, kot bi se pravkar dogajal, toda v resnici pripoveduje zgodbo o duhu – tistem, ki skuša preživeti in postati cel, skozi vsak trenutek. /…/ Kristen Stewart film režira kot duhoven dokumentarec; življenje, ki ga nekdo hkrati živi in se ga spominja. Drama je pointilistična, tako kot v Drevesu življenja (The Tree of Life) – poezija podob, ki osvetljujejo in hkrati žgejo.«
– Owen Gleiberman, Variety
»Kristen Stewart se v svojem režijskem prvencu Kronologija vode s kočljivim vprašanjem filmske priredbe spopade veliko bolj inovativno kot marsikateri veteranski režiser. /…/ Režiserkin nenavadni pristop k spominu ga predstavi kot nasprotje proste asociacije – recimo temu prisilna asociacija, zatrtje svobode s pomočjo zakoreninjenih in vsiljenih vzorcev.«
– Richard Brody, The New Yorker
»Kristen Stewart je imela kot igralka vedno oko za skrite podrobnosti – izraz, kretnjo ali pogled vstran, ki so govorili nekaj drugega in globljega kot besede v scenariju. Njena pronicljiva vizija živi in cveti v Kronologiji vode, igralkinem celovečernem režijskem prvencu, v katerem niti ne nastopi (osrednjo vlogo prevzame osupljiva, neustrašna Imogen Poots) niti ne sledi pravilom običajnih biografskih filmov – oziroma, če smo natančni, ne sledi sploh nobenim pravilom.«
– Peter Travers, The Travers Take
»Igralci, ki se preizkusijo v vlogi režiserjev, niso nič novega, vendar težko verjamem, da ste kdaj videli režijski prvenec, ki bi bil tako drzen, samozavesten in čustveno precizen kot Kronologija vode Kristen Stewart.«
– Chase Hutchinson, TheWrap
»Kronologija vode, imerzivni režiserski prvenec Kristen Stewart, dolgo zadrževanje diha, film s kremplji, je antikronologija ženskega telesa – antikronologija vsega, kar zmore žensko telo, antikronologija bolečine, tesnobe, norosti in jeze, antikronologija vsega, kar žensko telo ponižuje, zatira, podreja, deprimira in brutalizira ter spreminja v vojno stanje. ZA+«
– Marcel Štefančič, jr., Mladina
»Lidia Yuknavich je izhod iz težkih življenjskih situacij iskala v pisanju o prav teh. Film v tem smislu vzdržuje mit o tem, da umetnost izvira iz travm in bolečin, do česar imamo lahko zadržke. Vsekakor pa je pisanje, moč besed v filmu predstavljeno kot edina resnična možnost protagonistkine emancipacije, možnost, vzeti stvari v lastne roke in jih pregnesti v nekaj drugega. In narediti korak naprej. Vsekakor Kristen Stewart v filmu ne izkorišča teh izkušenj, ampak poda le toliko informacij o njih, kot je za razumevanje zgodbe nujno. Metafora vode v filmu kot nečesa, v kar se potopiš in ima očiščevalne lastnosti, ter protagonistki ponudi izstop iz primarne družine, je tukaj ključna. Ampak voda je tudi enačaj za solze, predvsem pa prispodoba za valovanje v življenju. Človeka silovit val odnese s sabo in nekam naplavi, vendar zatem morda zbere moč, da od tam odplava na boljši kraj.«
– Tesa Drev Juh, Radio Slovenija