V Greenwich Villageu, ki je nekoč veljal za središče newyorškega boemskega življenja, zdaj kraljujejo drage restavracije in dizajnerski butiki. Toda ena trgovina v samem srcu četrti se trmasto upira gentrifikaciji. To je Carmine Street Guitars, kjer mojster Rick Kelly in njegova mlada vajenka ročno izdelujeta kitare iz lesa, najdenega v starih hotelih, barih, cerkvah in drugih okoliških zgradbah. Kitare, narejene iz teh »kosti mesta«, niso videti in ne zvenijo kot nobena druga kitara, zato so med Kellyjevimi strankami ikone kot Bob Dylan, Lou Reed, Patti Smith in Jim Jarmusch.
V filmu se pojavijo Eszter Balint (Bolj čudno od raja), Christine Bougie (Bahamas), Nels Cline (Wilco), Kirk Douglas (The Roots), Eleanor Friedberger, Bill Frisell, Dallas Good in Travis Good (The Sadies), Dave Hill, Jaime Hince (The Kills), Stewart Hurwood, Jim Jarmusch, Lenny Kaye (Patti Smith Group), Marc Ribot in Charlie Sexton (Bob Dylan Band).
Dokumentarec, ki ujame pet dni v življenju legendarne trgovine z ročno izdelanimi kitarami v Greenwich Villageu, je svetovno premiero doživel na Beneškem filmskem festivalu.
»Film dolgujem režiserju Jimu Jarmuschu, ki me je predstavil izdelovalcu kitar Ricku Kellyju in njegovi legendarni trgovini Carmine Street Guitars v Greenwich Villageu. Pred leti je Jim Ricku prinesel nekaj lesa s strehe svojega podstrešnega stanovanja, ki ga je prenavljal, in to je Ricka spodbudilo, da je začel uporabljati les starih newyorških stavb. A niso me privlačile samo bogato zveneče in kul kitare, očarala sta me tudi čarobno vzdušje trgovine in Rickova zenovska filozofija. Ne nazadnje pa se mi je zdelo, da je pred mano nekaj, kar je treba ujeti … preden za vedno izgine.«
– Ron Mann
»/…/ Carmine Street Guitars govori o čudno prizemljenih užitkih analogne kulture; o lepoti doma narejenih rokodelskih izdelkov v svetu, ki mu vlada masovna korporacijska proizvodnja; o staranju in vztrajnosti; o jazzu in rock’n’rollu stare šole; o izginjajoči boemski kulturi v svetu rastočih najemnin, nenasitne želje po dobičku in vrednot, ki jih utelešajo trgovinske verige; ter o tem, kako se vse omenjene teme zlivajo v zenovski ideal delati tisto, kar imaš rad, in imeti rad tisto, kar delaš. /…/ Če bi Jim Jarmusch kdaj posnel dokumentarec, bi utegnil biti natančno tak. Pravzaprav Jarmusch je posnel dokumentarec, zgodbo o Iggyju Popu in The Stooges Gimme Danger /…/, ampak reči hočem: če bi Jarmusch posnel dokumentarec, ki bi bil v svojem minimalističnem duhu tako očarljiv in ekscentričen kot njegovi igrani filmi. /…/ Carmine Street Guitars je poln prizorov, v katerih kak priznani hipsterski glasbenik /…/ vstopi v trgovino, vklopi eno Rickovih kitar v ojačevalec in spontano zaigra – mi pa začutimo radost tistega, kar sliši in čuti v teh inštrumentih: visoko zveneči je ne sais quoi. Jazz kitarist Bill Frisell odigra solo različico Surfer Girl /…/ in reverb lepota komada ti vzame sapo. Kirk Douglas iz zasedbe The Roots govori za ves film, ko reče: ‘Obožujem to preprostost. En pickup. Les. Elektrika. Bum!’ /…/ Carmine Street Guitars je dokumentarna pesem v prozi, ki se giblje v predtehnoloških ritmih Ricka Kellyja.«
– Owen Gleiberman, Variety
»Portret /…/ trgovine s kitarami kot boemske oaze je ljubezensko pismo tamkajšnjim glasbenikom – in absolutno ključen dokumentarec o pomenu skupnosti. /…/
Opazujemo ljudi, ki stopajo skozi vrata /…/ in se ‘iz druge roke’ kopljemo v toplem, žarečem občutku, ki ga ta kraj daje svojim rednim obiskovalcem. /…/ Dokumentarec skuša gledalcu predvsem pričarati občutek, kako je preprosto biti tam, kar je že samo po sebi velik privilegij.«
– David Fear, Rolling Stone
»Doku Carmine Street Guitars – remiks Wangovega Modrega v obraz in Grohlovega Sound Cityja – je zgodba o tem, kako je les, iz katerega je New York, ustvaril ne le tipično newyorški zvok (Lou Reed!), temveč unikatno boemsko skupnost (Greenwich Village), ki jo je zdaj požrla gentrifikacija in ki jo evocirajo le še Kellyjeve kitare, te “kosti starega New Yorka”, in morda filmi Jima Jarmuscha, še enega slavilca Kellyjevih kitar. Ko poslušate te kitare iz dreves, ki jih ni več, čutite vsako letnico, vsako razpoko, vsako brazgotino, vsako gubo, obenem pa imate nenehno občutek, da se bo zdaj zdaj prikazal Jimi Hendrix.« ZA+
/ Marcel Štefančič, jr., Mladina
Spletna stran trgovine Carmine Street Guitars: http://www.kellyguitars.com/