Na Islandiji »je vse drugače kot na Danskem, tam lahko še znoriš,« opozarja škof mladega, asketskega duhovnika Lucasa, preden se ta odpravi na misijo v »divjino«. A Lucas ga ne posluša: kljub nemogočim pogojem s sabo tovori goro knjig in težko fotografsko opremo, potuje s konjem namesto s čolnom in od domačinov zahteva, da govorijo dansko. Ko spozna hčeri kmeta, pri katerem je nastanjen, so na preizkušnji še njegova moralna načela … Film, posnet v formatu 4:3, so navdihnile fotografije danskega duhovnika, ki je prvi dokumentiral jugovzhodno obalo Islandije.
»Mislim, da so Danci v določenem zgodovinskem obdobju vsekakor zviška gledali na Islandce. Tega ne počno več, ampak včasih je bilo tako. To zasledite ob zapiskih ali dnevnikih pomorščakov, na primer tistih, ki so v tem obdobju pluli med državama. Če berete ta besedila, se jim – danskim kapitanom, članom posadke, mornarjem – zdijo Islandci smrdljivi in grdi, nosijo grda oblačila. Verjetno so imeli prav. Všeč mi je, da imata obe strani še drug vidik oz. imata obe strani pozitivne in negativne prvine.«
– Hlynur Pálmason