zgodba
Par, ki je pred kratkim izgubil otroka, se zateče v Raj, samotno kočo v gozdovih. Upata, da bo blažilna prisotnost narave zacelila njuni zlomljeni srci in jima pomagala rešiti zakonske težave. Vendar se zgodi ravno nasprotno.
Eden najbolj šokantnih in kontroverznih filmov Cannesa 2009 v režiji Larsa von Trierja, alias persone non grata Cannesa 2011.
iz prve roke
»Ko posnameš film, to ni izjava. V Lomu valov so na nebu zvonovi, čeprav tega ne verjamem. Zgodba je izmišljena. Z ženskami sem raje kakor z moškimi. Da bi jih sovražil … Sovražiti ženske bi bilo tako kakor sovražiti slone. Bilo bi res čudno.«
– Lars von Trier, režiser in scenarist
kritike
»Film Antikrist je najbolj neposreden film Lars von Trierja, ki sledi Dogmi 95. Doživljamo nekontrolirane izbruhe in brutalne blodnje zakonskega para (Charlotte Gainsbourg in Willem Dafoe kot Ona in On), ki se po tragični izgubi sina izolira v neko hišo sredi gozda, soočanja pa so šokantno katarzična. Režiser se posveča izključno odnosu med obema likoma, kjer je gozd edina scenografija, specialni efekti zvoka in svetlobe pa narava sama.«
– Nina Zagoričnik, Ekran
»Antikristovska estetika je bližja simbolistični, ki je hibridna, disonantna, nestabilna in je z lahkoto pomešala kič s sublimnim. /…/ In Antikrista bi res lahko videli tudi kot neko vrsto strindbergovske psihodrame, vendar s trierovskim “dotikom” oziroma zasukom, ki kaže, da je ta danski cineast, glavni pobudnik Dogme in danes eden najpomembnejših evropskih filmskih avtorjev, odkril povsem drug tip ženske. Ta ni več tako “kristusovska”, kot je bila v Lomu valov, Plesalki v temi in Dogvillu, marveč… kaj pravzaprav? Da, “antikristusovska”, “satanistična”. Ampak res samo v narekovajih, kajti njen “satanizem” ni kakšna oblika ženske psihopatologije, marveč je dobesedno “vcepljen”: izvira namreč iz krščanske demonološke literature in prakse, ki je Žensko satanizirala in jo kot čarovnico zažigala.«
– Zdenko Vrdlovec, Dnevnik
»Film se ne začne s kreacijo, ampak z degeneracijo – z antidarvinističnim splatterjem. In v tem spiralnem prostem padu ostane tudi potem, ko mutira v baročno psihodramo žalujočega, razbolelega, obupanega para, ki ga občutek krivde utaplja v citatih Avdicije, Šajnanja, Rosemaryjinega otroka, Strindbergovega avtodestruktivizma, Kierkegaardove tesnobe in srednjeveške folklore. Idilična gozdna koča, v katero se zatečeta, da bi se terapevtsko pofukala, je preveč tipična za slasherje, da ne bi doživela bližnjega, sadomazohističnega, grotesknega srečanja s kačo, izvirnim grehom in drugimi momenti Geneze, ki za »padec« še enkrat okrivi žensko, pa četudi se vsi ostali procesi, naravni in kulturni, postavijo na glavo. Iz penisa ne teče sperma, ampak kri – in Geneza ni stvar Boga, ampak halucinacija ateista, ki ne more preboleti, da na koncu od vse tiste Geneze ne ostane nič. /…/ ZA +«
– Marcel Štefančič, jr., Mladina