zgodba
Prihaja … največji … najrazkošnejši … najbolj veličasten šov vseh časov!
Iz preprostega zapleta – gangster najame propadlega agenta, ki naj bi iz njegove bujne in privlačne, a povsem nenadarjene punce naredil pevsko zvezdo – režiser Frank Tashlin ustvari praznik za oči in ušesa v »veličastnem cinemascope formatu« in »čudovitih, naravnih barvah iz laboratorijev De Luxe«. Punca res ni kriva, če se zaradi nje topi led, poka steklo v očalih in prekipeva mleko … »Vzbudila vam bo sedemmilijonkrat več skomin« kot Marilyn, ugotovi tudi Tom Ewell, »tip iz Sedmih let skomin«. Podajte se torej v petdeseta leta, kjer boste lahko migali v ritmu Be-Bop-A-Lula Gena Vincenta, 20 Flight Rock Eddieja Cochrana, Cry Me A River čutne Julie London in seveda The Girl Can’t Help It naelektrenega Little Richarda – vse to v »stereofonskem zvoku«. Da Plattersov, Fats Domina in številnih drugih sploh ne omenjamo.
Tashlinova prekipevajoča, bujna satirična ekstravaganca »dobesedno definira, kaj so filmi v petdesetih bili« (kot o enem svojih desetih najljubših pravi John Waters). Nad njim se je navduševal tudi Truffaut, Godard pa je celo iznašel besedo: “tashlinovski”. Wim Wenders ga je razglasil za svoj najljubši muzikal in “ultimativni pregrešni užitek”, film pa je prispeval svoje celo pri združitvi Paula McCartneyja in Johna Lennona.
Leto kina na pin-up večeru z rock’n’roll klasiko na velikem platnu v Kinu Šiška, nekoč najmodernejšem na Kino zemljevidu!
zanimivosti
V filmu nastopijo največje rock’n’roll zvezde petdesetih, ki odigrajo svoje najbolj prepoznavne pesmi tistega časa: Little Richard and his Band (The Girl Can’t Help It, She’s Got It, Ready Teddy), Gene Vincent and his Blue Caps (Be-Bop-A-Lula), Eddie Cochran (20 Flight Rock), Edmond O’Brian (Rock Around the Rock Pile), Julie London (Cry Me a River), Johnny Olenn (My Idea of Love, Ain’t Gonna Cry No More), The Treniers (Rockin’ is Our Bizness), The Platters (You’ll Never, Ever Know), Fats Domino (Blue Monday), Abbey Lincoln (Spread the Word), The Chuckles (Cinnamon Sinner), Nino Tempo (Tempo’s Tempo), Eddie Fontaine (Cool It, Baby).
»Punca ni nič kriva še vedno sodi med največje glasbene filme. [Rock ‘n’ roll] muzikale so do takrat obravnavali le kot B filme ali pa [rock ‘n’ roll] glasbo uporabljali zgolj kot temo, npr. v Džungli v šoli (Blackboard Jungle). Ali pa tiste male črno-bele produkcije z Alanom Freedom in veliko tistega, kar so imeli za ‘črnske točke’ … Ti ljudje so bili naši idoli in vselej smo menili, da niso dobili zasluženega priznanja – vse dokler nismo videli filma Punca ni nič kriva. /…/ Ta film imam še vedno zelo rad.«
– Paul McCartney
»Seveda sem hotel biti Little Richard. Zamisel za brke sem dobil prav pri njem. Čeprav imata v filmu dva moška brke, kot so moji: tip od Plattersov na skrajni levi jih ima tudi.«
– John Waters
portret avtorja
»Frank Tashlin je v Hollywoodu zrežiral in napisal triindvajset komedij, napisal in ilustriral tri otroške knjige in naredil vsaj štirideset risank, vključno s tisto, ki je navdihnila bujno Baby iz filma Kdo je potunkal zajca Rogerja [Who Framed Roger Rabbit]. /…/ Če so komedije Lubitscha, Hawksa, McCareyja in Capre poosebljale trideseta, komedije Prestona Sturgesa pa štirideseta, so bila Tashlinova dela utelešenje petdesetih. To niso bili lepi časi in preštevilni kritiki za kičasto in bleščečo fasado žal niso videli pogosto grenke in krute satire. Film Punca ni nič kriva, grotesken pogled v prvo rock’n’roll obdobje /…/, je v svoji namerni grdoti skoraj tragičen. Še toliko bolj, če veš, kako je Frank občudoval lepoto.«
– Peter Bogdanovich, The Possum’s Smile
kritike
»Punca ni nič kriva je zelo smešna komedija v ritmu rock’n’rolla. Na prvi pogled se zdi, da se je producent/režiser/scenarist osredotočil predvsem na to, da bi ustvaril zabavo za mlade – naloga, ki jo je izpeljal do popolnosti. Vseeno pa se poraja sum, da se je hkrati nekoliko ponorčeval iz plesne mrzlice. V filmu je toliko vizualnih šal in fizičnih gagov, vključno s tistim z Jayne Mansfield in dvema steklenicama z mlekom, da bodo moški vseh starosti dobili sporočilo.«
– Variety (31. 12. 1955)
»S hvalo bom kratek. Punca ni nič kriva je več kot dober film, več kot smešen film, več kot izvrstna parodija; je nekakšna mojstrovina v svojem žanru. /…/ Preden sem končal tale zapis, sem imel film priložnost videti trikrat. Kot vsi veliki filmi je z vsakim novim ogledom lepši in boljši. Smejiš se manj, a ga imaš vsakič raje in vsakič te bolj gane.«
– François Truffaut, Les Films de ma vie
»Frank Tashlin ni prenovil hollywoodske komedije. Naredil je veliko več. Hollywood ali propad (Hollywood or Bust) in Zgodilo se je neke noči (It Happened One Night) ali Punca ni nič kriva in Načrt za življenje (Design For Living) se ne razlikujejo v stopnji, ampak v vrsti. Z drugimi besedami: Tashlin ni obnovil, ampak ustvaril. Ko boste odslej govorili o komediji, zato ne recite ‘chaplinovska’, pač pa jasno in glasno: ‘tashlinovska’.«
– Jean-Luc Godard, Cahiers du cinéma (julij 1957)
»Sredi petdesetih je ameriška popularna kultura doživela silovit razvoj, ki so ga spodbudile nova blaginja in nove tehnologije. In s tem razvojem – televizija, stripi, LP plošče in widescreen filmi – se je rodila izjemna generacija satirikov. Ti si niso izbirali običajnih tarč, kakršne so seks, politika ali modne kaprice, pač pa so svojo ost usmerili proti oblikam in neizvirni vsebini zabave same. /…/ V Hollywoodu je bil najpomembnejši pripadnik nove šole satirične komedije Frank Tashlin. /…/ [Punca ni nič kriva je] eden njegovih najbolj noro zabavnih filmov /…/. [Tashlin] je bil prvi režiser, ki je rock’n’roll snemal z energijo in eleganco, ki ga je ta zahteval. /…/ Satirik je nujno tudi moralist, in čeprav so ga pretirane podobe ameriške pop kulture tako zabavale, je Tashlin hkrati poudarjal, da je treba zavrniti iluzije potrošništva in se osredotočiti na resničnost človeških čustev. Bolj kot večina sodobnikov je razumel, kako nas lahko izdajo lastne želje in kako zlahka je mogoče z njimi manipulirati, da bi nam nekaj prodali. /…/ Najbolj absurden lik v Tashlinovih komedijah ni blondinka z velikim oprsjem, ampak pomilovanja vreden moški v čistem, nebogljenem stanju vzburjenosti, neprestano vzdražen v okolju, nabitem z erotiko. Frank Tashlin je umrl leta 1972, svet, ki ga je smešil pred petdesetimi leti, pa je še vedno tu, v nekaterih pogledih bolj kot kadarkoli prej.«
– Dave Kehr, The New York Times
»[Filma Punca ni nič kriva in Sla za moškim (Will Success Spoil Rock Hunter?)] ponavadi označujejo za Tashlinova največja dosežka. /…/ Tashlin je Jayne Mansfield skozi vso svojo kariero uporabljal kot utelešenje baročnega blišča petdesetih in obenem njihovo slikovito satiro. Zlasti omenjena filma razkrivata njegov protisloven odnos do sodobnega sveta z izredno silovitostjo. Seksi humorja, ki je postal nekakšen Tashlinov zaščitni znak, Jayne Mansfield ne manjka ne v prvem ne v drugem filmu; poleg tega pa se ostrina nihilistične satire, ki jo tako drzno razodeva The World That Isn’t, tu znova pojavi, a v nekoliko manj ostri obliki.«
– Ethan de Seife, Senses of Cinema
»Kvintesenca rock filma petdesetih vključuje sedemnajst točk, med njimi legendarne nastope Fats Domina, Plattersov, Little Richarda in Gena Vincenta – čeprav morda največji glasbeni trenutek nastopi, ko Eddie Cochran energično odpoje 20 Flight Rock. Zgodba je precej jedka satira na PR svet rocka in oglaševanja /…/.«
– David Pirie, Time Out