Evropski art kino dan je dan praznovanja kina in raznovrstnosti evropskega filma, ki je nastal na pobudo kinematografskih združenj CICAE in Europa Cinemas, katerih član je tudi Kinodvor.
Ob tej priložnosti v nadaljevanju povzemamo del zahvalnega govora letošnje Badjurove nagrajenke, igralke Milene Zupančič ob prejemu Badjurove nagrade za življenjsko delo na letošnjem Festivalu slovenskega filma, ki je prekrasna hvalnica ter poklon kinu in filmu.
“Kino dvorane so čudoviti prostori. Ko vstopimo vanje s svojo povprečno vsakdanjostjo, so tudi te dvorane po navadi puščobne in vsakdanje. Ko pa ugasnejo luči v dvorani in filmsko platno postane nebo, na katerem zažarijo filmske zvezde, se skupaj z njimi preselimo v kraje in čase, kjer morda še nikoli nismo bili. Daljno postaja bližje, tuje postaja domače, nerazumljivo samo po sebi umevno. Začudeni odkrivamo v sebi svetove, za katere nismo vedeli, da jih poznamo. To je moč filmske umetnosti. John Berger, angleški pisatelj, scenarist, kritik in esejist pravi: »Film ni umetnost aristokracije ali buržuazije, film je popularen in potepuški. Na nebu kinematografije ljudje odkrivajo tisto, kar jim pripada poleg njihovega lastnega življenja.« Tako dojemam film kot gledalka. In tudi zato ga imam tudi kot igralka posebej rada. Pa naj gre za lahkotno komedijo ali t.i. art film, vedno je film ljudska umetnost. Čeprav smo igralci le en del ustvarjalcev, ki so za nastanek filma potrebni, smo za veliko večino gledalcev prvi in edini, ki smo odgovorni za uspeh ali neuspeh filma. Smo edini, ki jih publika ljubi in obožuje ali pa sovraži in prezira. Zato je naša odgovornost ogromna, pa čeprav so za končno podobo našega lika v veliki meri odgovorni drugi – režiser, montažer, pisec glasbe, direktor fotografije, snemalec, masker…itd. Zakaj še imam film rada? Poklicni igralci vemo, da si z gledališkimi vlogami ne postavljamo spomenikov. Vse, kar ostane za njimi, so le zapisi o njihovi odmevnosti v tistem času, ko smo jih odigrali v živo. Na zapise se ni dobro zanašati: vse prevečkrat so sad subjektivnega okusa, le redko so to objektivni in strokovni zapisi. S filmskimi vlogami pa se zapišemo v zgodovino neke kinematografije taki kot smo – vse od samih začetkov pa vse do konca naše filmske kariere. Pa ne govorim samo o naši notranji podobi, naših nazorih, kamera namreč zapiše tudi naše človeško zorenje in spreminjanje. Oko kamere je neusmiljeno: nobena šminka ne more zakriti našega izraza, govorice, našega pogleda. Ko nas že zdavnaj ne bo več, bodo naši filmi govorili tudi o nas in našem odnosu do časa, ki smo mu pripadali. Nikoli namreč nisem verjela v t.i. vživljanje v vlogo, redno pa sem se in se še vedno trudim, da v vsako vlogo vstopam s svojim odnosom do vsega, kar me obkroža.”
Celoten govor Milene Zupančič si lahko preberete tukaj.
Evropski art kino dan letos poteka sedmič, od leta 2016 pa se mu je pridružilo več kot 700 kin v prek 40 državah sveta. Izbrani evropski ustvarjalci bodo tudi v sedmi ediciji za en dan prevzeli vlogo ambasadorjev projekta. Letos so to filmski ustvarjalci Emily Atef, Lukas Dhont, Alice Diop, Valerio Mastandrea, Pilar Palomero in Agnieszka Smoczynska. Ambasadorji aktivno sodelujejo pri promociji projekta in se osebno udeležijo posameznih dogodkov.
Več informacij na uradni strani pobude.