zgodba
V vasi, ki ji grozijo poplave, skrbno začrtano življenje mladega Marka vrže iz tira vrnitev prijatelja iz otroštva. Medtem ko vaščani postavljajo nasipe, da bi zavarovali svoje domove, Marko okoli sebe gradi zid, da bi se zaščitil pred lastnimi čustvi.
iz prve roke
»K zgodbi me je pritegnilo dejstvo, da sem jo že od samega začetka občutila kot izjemno osebno in domačo. V resnici se ukvarja z zelo univerzalnimi temami, ki jih na tak ali drugačen način poznamo vsi: ljubezen, hrepenenje, strahovi, človeška narava. Zame je ljubezen največja gonilna sila in z avtorskega vidika lahko rečem, da je ta film resnično dejanje ljubezni.«
– Čejen Černić, www.croatian.film
»Zakaj me je scenarij tako navdušil? Najprej, gre za zgodbo o prepovedani ljubezni, ki sem jo izkusila tudi sama, tako da sem se z njo lahko povezala. Potem, liki so bili napisani tako živo, da sem imela občutek, da bi se jih lahko dotaknila. Tomislav jih je napisal sijajno in zdelo se mi je, kot da vse te ljudi že poznam, kot da so del mojega življenja. Jasno pa mi je bilo tudi, da gre za pomembno zgodbo o ljubezni, strahu, LGBTQ+ skupnosti, pa tudi o povsem običajnih ljudeh, sprejemanju in razbijanju tabujev – za zgodbo, ki je univerzalna in jo je treba povedati. /…/ Na Hrvaškem je veliko vasi, ki jih vsako leto poplavi. Voda simbolizira emocije. Tako kot voda tudi čustva vedno najdejo svojo pot. Ni jih mogoče ustaviti. Če jih boš hotel ustaviti, bodo našla drugo pot, neki drug način, da se izlijejo. Nizki jezovi iz vreč peska, ki jih vidimo v filmu, so prva linija obrambe pred naraščajočo reko. V filmu predstavljajo realistično obrambo pred poplavami, obenem pa vsi glavni liki okoli sebe prav tako simbolno gradijo jezove, stene, prepreke. Marko jez gradi okoli sebe, njegova mama okoli družine, vsa vas oziroma skupnost pa pred stvarmi, ki jo ogrožajo. Svoje tradicionalne vrednote ščitijo pred progresivnim načinom razmišljanja. Vsi se pripravljajo na močno deževje, ki neizbežno prihaja. V filmu ves čas slišimo tudi radijske novice. Če pozorno poslušate, lahko ugotovite, da so novice napisane tako, da govorijo o odnosu med Markom in Slavenom. To je nekaj, česar med prvim ogledom morda ne ujamete. Tudi motiv zajcev je bil zame zelo pomemben, saj so divji zajci simbol svobode. Zanje je edini način življenja na svobodi. Če jih zapremo v kletko, bodo storili samomor. Podobno je tudi z ljudmi. Če svojega življenja ne moremo živeti svobodno, bomo umrli – morda ne fizično, zagotovo pa v našem duhu.«
– Čejen Černić, iz intervjuja z Ano Šturm v Ekranu
kritike
»Zajčji nasip je eno lepših filmskih presenečenj letošnjega leta. Nepretenciozen in tankočuten film govori o prepovedani ljubezni med dvema fantoma, ki se morata poleg svojih razburkanih občutkov, za katere – razen da so močni in se jim ne moreta upreti – še sama ne vesta čisto točno, kaj so in kam ju vodijo, soočiti tudi z nerazumevanjem družin, prijateljev in sovaščanov oziroma v lažno nostalgijo ‘boljše’ preteklosti in tradicije zazrte družbe, ki se na vse, kar štrli ven iz okvirov njenega zaprtega, varnega sveta, odzove s strahom. /…/ Poleg nepozabnega nastopa obeh glavnih igralcev film odlikujeta še bogata simbolika in nadvse otipljiva, naelektreno temačna atmosfera, ki bolj kot na dramo spominja na kak triler. Černić napetost ves čas spretno stopnjuje – tako skozi vse močnejša čustva med protagonistoma kot skozi postopno naraščanje reke in posledični strah vaščanov –, kar gledalce drži v nenehnem suspenzu. Ob tem paralizirajoč občutek brezizhodnosti režiserka učinkovito mehča s premišljenimi detajli, ki so polni drobnih nežnosti. Notranje boje in strahove, ki prežemajo filmski prostor-čas, Zajčji nasip tako obravnava z veliko mero razumevanja in človečnosti.«
– Ana Šturm, Ekran
»Čejen Černić /…/ nas preseneti z nekaj odličnimi prijemi in iz več znanih premis razvije edinstven film. Počasi tleči scenarij pušča dovolj časa in prostora za ustvarjanje vzdušja, ki ga režiserka gradi s pomočjo nepričakovano temnih tonov pogosto nemirnih posnetkov Marka Brdarja, zvočne podobe Julija Zornika in meditativne glasbe Domasa Strupinskasa. Film tako prežame z globoko občuteno melanholijo, ki nikoli ne zdrsne v osladnost ali sentimentalnost.«
– Marko Stojiljković, Eye For Film
»Čejen Černić si zasluži pohvale za marsikaj, predvsem pa za to, da ni ubrala poti večine grozljivih zgodb na temo LGBTQ+, postavljenih v države, ki imajo pred seboj še dolgo pot, vsaj kar zadeva strpnost. Režiserka je iskrena, pripravljena pokazati, kako kruti lahko postanejo ljudje, kadar jih je strah nečesa, česar ne razumejo. A v zgodbo, ki kljub vsemu govori predvsem o prvi ljubezni (in seksu), vnaša tudi veliko topline in nežnosti.«
– Marta Bałaga, Cineuropa