iz prve roke
»Kadar se Marilyn ni pretvarjala, je bila lahko neverjetno učinkovita. Ni igrala – mislim, ni hlinila čustev. Bila je pristna. Segla je globoko vase, poiskala neki občutek in ga nato pripeljala v zavest. Ampak mogoče je ravno to sestavni del vsake resnično dobre igre … /…/ Montgomery in Marilyn sta bila izjemna skupaj, še posebej v tistem dolgem prizoru za saloonom, med kupi pločevink piva in razbitimi avtomobili. To je bil ljubezenski prizor, ki ni bil ljubezenski prizor, in tudi Arthur Miller je bil tu v najboljši formi.«
– John Huston, An Open Book
kritike
»Film Neprilagojeni lahko obravnavamo iz dveh zornih kotov: kot delo z vsemi njegovimi odlikami in pomanjkljivostmi ali pa skozi prizmo nepredvidljivih okoliščin snemanja ter mitološke avre, ki ga je zelo hitro obdala – avre, ki je nekatere fascinirala, drugim pa je šla na živce. A ne glede na to, kako ga gledamo, je kot umetniško delo to izjemno profesionalen dosežek. /…/. Mojstrski scenarij Arthurja Millerja /…/, trdno zgrajen in izviren, vijugast in premišljen; izjemna igralska zasedba – tri superzvezde, kakršnih danes ne poznamo več, Gable, Monroe in Clift, ki jim družbo delata dva izjemno nadarjena igralca, Thelma Ritter in Eli Wallach; tehnična ekipa z direktorjem fotografije Russllom Mettyjem na čelu, enako briljantnim v črno-beli kot barvni tehniki; in ne nazadnje mojstrstvo slavnega Johna Hustona, veterana na pragu druge, najbolj bogate in globoke faze kariere /…/; to so sestavine filma, ki tako za avtorja kot njegove like pomeni obračun s preteklostjo in hkrati nov začetek. /…/ Neprilagojeni so lažen akcijski film, lažen pustolovski film. To je kronika z negotovim potekom, v kateri nastopajo liki, zbegani glede svoje prihodnosti. Vsak od njih si vzame čas, da izrazi svoje najbolj intimne misli. /…/ V središču filma je Roslyn – Arthur Miller jo opiše kot žensko, ki si je moški želijo in jo ljubijo, česar pa jim sama ne more vračati; zaznamujejo jo otroška spontanost, skoraj patološka groza pred trpljenjem drugih in vsako obliko krutosti ter ne nazadnje uničujoča žalost, ki je ravno tako čudna kot skrivnostna v svojem izvoru. Arthur Miller je želel, da bi junakinja in igralka, ki bi jo upodobila, druga drugo gledali kot v ogledalu – to soočenje bi morda razkrilo in pojasnilo nekaj, česar še sam ni razumel.
Skozi lik Clarka Gabla Miller opiše moškega, ki so ga povozila lastna leta, pa tudi spremembe v svetu okoli njega; z Montgomeryjem Cliftom skuša prikazati prezgodnjo utrujenost človeka, zlomljenega zaradi neuspehov in razočaranj; Eli Wallach pa uteleša zapletenega, nekoliko hinavskega možakarja, katerega značaj je v kontrastu s skrajno in popolno iskrenostjo ostalih treh likov. Huston snema like in njihova duševna stanja (Neprilagojeni so namreč predvsem film o duševnih stanjih) brez olepšav, s spoštljivostjo in zrelostjo. Čudoviti zaključni prizori (ujetje mustangov) služijo predvsem kot priložnost, da vsak od štirih likov izrazi svoje stališče o tem, ali je mogoče imeti hkrati svobodne in čiste roke.«
– Jacques Lourcelles, Dictionnaire des films
»Leta 1961, ko je bila Marilyn Monroe v psihiatrični bolnišnici, je svojemu psihiatru napisala pismo, v katerem je opisala drevesa pred svojim oknom. ‘Drevesa mi dajejo malce upanja – puste, gole veje obljubljajo, da bo morda prišla pomlad, morda prinašajo upanje.’ In nadaljuje: ‘Si že videl Neprilagojene? V nekem prizoru mogoče lahko opaziš, kako golo in čudno je lahko zame drevo. Ne vem, ali to na platnu pride do izraza – nekatere izbire posnetkov mi niso všeč. Ko sem začela pisati to pismo, so mi po licih stekle štiri tihe solze. Ne vem čisto dobro, zakaj.’ Odlomek jasno priča o izjemni občutljivosti Marilyn Monroe – v melanholičnem tonu pisma se zrcali njena vloga Roslyn, zato je nemogoče vedeti, koliko žalosti na platnu je bilo del lika in koliko nje same. V sekvenci, o kateri govori v pismu, Roslyn sama pleše na vrtu in objema drevo. Zdi se, kot da ga nikakor ne želi izpustiti. Malo prej ji Guido pripoveduje o svoji pokojni ženi. ‘Ni bila kot druge ženske. Stoodstotno je stala za mano, brez pritoževanja, kot drevo.’ Marilyn Monroe odsotno zamrmra: ‘Mogoče jo je pa to ubilo.’«
– Ivana Brehas, Senses of Cinema
»Marilyn Monroe, svetnica nevadske puščave. Ko so o filmu Neprilagojeni povedali že vse, kako slab je in te reči, ona ostaja, nova filmska junakinja, MM, svetnica. In nam ne da miru – ne bomo je pozabili. /…/ V filmih vedno iščemo ‘umetnost’ ali pa dobre zgodbe, dramo, ideje, vsebino – tako kot smo vajeni pri knjigah. Toda pozabimo na književnost, dramo in Aristotela! Opazujmo raje obraz človeka na platnu, obraz MM, kako se spreminja, kako se odziva. Nobene drame, nobenih idej, samo človeški obraz v vsej svoji goloti – nekaj, česar ne more ponuditi nobena druga umetnost. Glejmo ta obraz, njegove premike, njegove odtenke; prav ta obraz, obraz MM, je namreč vsebina, zgodba in ideja tega filma; to je v resnici ves svet, če veste, kaj mislim.«
– Jonas Mekas, The Village Voice, 1961