Kozoletov road movie Remington (1988) je izgledal kot predelava Hladnikovega Peščenega gradu (1962), ki je izgledal kot slovenska verzija Truffautove klasike Jules in Jim (Jules et Jim, 1962). Oskar Kos (Mario Šelih), čedni kriminalec, iz ječe pobegne pet dni pred iztekom kazni. Zakaj bi človek iz ječe zbežal pet dni pred iztekom kazni? Podton je na dlani: niti dneva noče biti več v tej ječi! Niti dneva noče biti več v tej državi! Oskar hoče prebegniti v Italijo, na Zahod. Leta 1988 – tik preden Slovenija postane Zahod.
A to še ni vse: po slovenskih cestah – proti morju – se potem fura v velikem rdečem chryslerju. Točno, veliki rdeči chrysler je na napol praznih socialističnih cestah tako vpadljiv, da se zdi, kot da hoče Kozole reči: Pozabite na realnost – to je film! Tu ne veljajo več zakoni realnosti, ampak zakoni filma! »Mojega chryslerja tam nekje med Wichito in Tulso najbrž sploh ne bi opazili,« pravi Oskar. In kot se zdi, Slovenija res leži nekje med Wichito in Tulso.
In to enkratno situacijo – ta prehod v film, ta suspenz realnosti – mora nekdo ovekovečiti, sam film pa je premalo. To mora ovekovečiti nekdo, ki je v filmu več od filma samega. Nekdo, ki v film dobesedno pade in vskoči, nekdo, ki je izraz presežka filma nad realnostjo, nekdo, ki se ne vzame iz realnosti, ampak od nikoder. V chryslerja, v katerem potujeta Oskar in njegova muza Lana (Lara Bohinc), namreč na lepem skoči štopar (Rasim Softić). Ime mu je Jan. In ja, Jan je fotograf, ki potem ta trenutek, ko se slovenski film znebi zakonov realnosti in ko sreča film, takoj ovekoveči. In to, da se pusti ubežnik fotografirati, je tako filmsko kot to, da iz ječe pobegne pet dni pred iztekom kazni, in kot to, da po socialistični puščavi beži v vpadljivem rdečem chryslerju.
– Marcel Štefančič, jr.