zgodba
»Ko boš film gledal čez leta – si boš takrat mislil, da so bili to dobri časi?« »Kaj pa drugega, Bruce? Le kaj drugega naj bi si mislil? Santa Monica – tista scena, hotel, bar, avtomobilčki v lunaparku, studio, plaža … vse je bilo čudovito … bilo je sanjsko.«
Leta 1987 je sloviti fotograf Bruce Weber več mesecev preživel na cesti z legendarnim jazzovskim vokalistom in trobentačem Chetom Bakerjem. V letu, ki se je izkazalo za zadnje v glasbenikovem razburkanem življenju, je svojemu nepredvidljivemu protagonistu sledil od plaž Santa Monice prek snemalnih studiev v Los Angelesu pa vse do Cannesa na jugu Francije. Dokumentarec s pomočjo čudovite črno-bele fotografije, redko videnega arhivskega gradiva in intimnih intervjujev pripoveduje glasbenikovo življenjsko zgodbo od njegovega meteorskega vzpona v petdesetih letih do tragičnega padca v odvisnost in prezgodnje smrti.
iz prve roke
»Bill Claxton, fotograf, mi je povedal, da je Charlie Parker, ko je prvič slišal Cheta igrati, poklical Milesa Davisa in Dizzieja Gillespieja ter rekel: ‘Tu je nek beli maček, ki vama bo povzročil še veliko težav.’ Charlaine, Chetova prva žena, nam je povedala, da je Chet igral trobento pod tušem, ker je menil, da je to dobro za zvok. Marilyn Monroe in Jane Russell sta v petdesetih letih sedeli za prvo mizo v klubu The Haig, da bi slišali igrati Cheta in Gerryja Mulligana. Nekdo mi je povedal, da je Chet včasih pešačil iz Pariza v Rim, da bi se ‘ohladil’. /…/ Menda so ga na ulici v New Yorku v zgodnjih petdesetih letih nekoč predstavili Jamesu Deanu. Rekel je samo živijo in šel naprej. Vsak ima svojo zgodbo o Chetu Bakerju. Film sem posnel, ker sem tudi jaz hotel imeti svojo zgodbo o njem. /…/ Dick Bock, ustanovitelj založbe Pacific Jazz Records, je menil, da Chet zveni kot zgodovina jazza. Bil je Louis Armstrong, Bix Beiderbecke in Bunny Berrigan v eni osebi. Njegova glasba pričara romantiko plaže, morja in mesečine – ne glede na to, kje na svetu ste. /…/ Za Cheta Bakerja sem vedel že pri štirinajstih, ko sem si kupil album Let’s Get Lost & Other Songs. Z njegovo glasbo sem bil torej že kar dobro seznanjen, še preden sva se dejansko srečala, zato je bil moj pristop k filmu zelo v stilu pesmi Love and Fascination. Film ravno toliko kot o Chetu govori o vseh, ki so sodelovali pri snemanju. Govori o tem, kako nas je naš junak očaral, razočaral in potem znova očaral. . /…/ Sem velik ljubitelj dokumentarcev Davida Wolperja in ideje, da bi morali biti dokumentarni filmi podobni igranim; gledalce bi morali zabavati, ne le navajati dejstev. Chet je včasih povedal zgodbo, ki nas je navdušila, že naslednji dan pa smo ugotovili, da sploh ni bila resnična. Pa vendar nekaterim od teh zgodb še vedno verjamem. Morda je bil dober igralec, morda je kljub vsemu govoril resnico, morda so lagali drugi. Dokumentarni filmi se včasih tako zelo opirajo na dejstva in resnico, da izgubijo vso skrivnostnost.«
– Bruce Weber
kritike
»Obraz Cheta Bakerja in izjemni načini, kako ga Bruce Weber snema, pripovedujejo zgodbo Bakerjevega življenja v nizu fantomskih, neizbrisnih podob, ki so strašljivo lepe in hkrati obupno žalostne.«
– Janet Maslin, The New York Times, 1989
»Čarobno. Webrova vizualna intuicija je ravno tako lirična in precizna kot Bakerjevi glasbeni instinkti.«
– Pauline Kael, The New Yorker, 1989
»Ko so se na platnu pojavile prve Webrove podobe, sem vedel, da me čaka duhovna izkušnja. To je bila čista poezija, poklon čudovitemu, tragičnemu liku, katerega obraz, glas in zvok trobente so odražali njegovo težko in zapleteno življenje. /…/ Dokumentarec je bil posnet v črno-beli tehniki in imel sem občutek, kot da ne gledam filma, ampak listam po čudoviti knjigi fotografij, v kateri so podobe mladega, lepega, čednega Cheta Bakerja, kot ga je posnel William Claxton, postavljene nasproti Chetu Bakerju, kakršen je danes: brez zob, osivel, izčrpan, podoben mrliču. Ko se je film končal, sem bil v ‘Chettyja’, kot ga je klical njegov prijatelj, trobentač Jack Sheldon, zaljubljen. In vsakič, ko ga slišim peti in igrati You Go to My Head ali karkoli drugega na trobenti, se izkušnje ob gledanju filma Let’s Get Lost spomnim kot enega tistih prelomnih trenutkov v mojem življenju.«
– Sam Pollard
»Weber je ustvaril morda edini dokumentarni film, ki deluje kot roman: vabi nas, da beremo med vrsticami Bakerjeve osebnosti, dokler se ne dotaknemo skrivne bolečine v srcu njegove lepote.«
– Owen Gleiberman, Entertainment Weekly
»Vztrajna privlačnost filma Let’s Get Lost, razlog, zakaj ostaja močan tudi danes, ko so vse vrednote, ki jih uteleša, izginile, je v tem, da gre za enega redkih filmov, ki govori o skrivnostnih in kompleksnih čustvenih transakcijah, povezanih z ustvarjanjem popkulture – in dvoumnem procesu, s katerim izvajalci generirajo željo. Chet Baker ni toliko tema tega filma kot izgovor zanj: pretveza za režiserjeva razmišljanja o ustvarjanju podob in njihovi varljivosti. Če želite izvedeti resnično zgodbo o Chetu Bakerju, si raje preberite odlično, pretresljivo biografijo Jamesa Gavina iz leta 2002 z naslovom Deep in a Dream: The Long Night of Chet Baker. V njej boste našli tudi morda najbolj pronicljivo recenzijo neulovljivega filma Brucea Webra. ‘Zdel se mi je odličen,’ pravi pianist Hal Galper, ‘ker nas tako veselo vleče za nos. Vsi lažejo, vključno s Chetom. Ne bi si mogli želeti bolj iskrenega prikaza njegove osebnosti.’«
– Terrence Rafferty, The New York Times