kritike
»Obdobje med letoma 1946 in 1948 zaznamujeta vzpon in vrhunec filma noir v Združenih državah Amerike. /…/ Ta novi slog nam je z Gildo in Temnim prehodom (Dark Passage) podaril dve najpomembnejši in najbolj dovršeni deli. /…/ Med velikimi produkcijami leta 1946 najbolj izstopa Gilda Charlesa Vidorja. Film so kritiki zavrnili, gledalci pa ga niso razumeli in je postal uspešnica zaradi razlogov, ki niso bili povezani z njegovimi resničnimi kvalitetami. To delo, prepojeno z značilnim ‘noirovskim’ vzdušjem, skupaj s filmom Leave Her to Heaven Johna Stahla ostaja po vsej verjetnosti najbolj mojstrska lekcija iz uporabne psihoanalize na filmskem platnu. /…/ Gilda je bila v žanru filma noir nekaj čisto posebnega, skoraj neopredeljivega; delo, v katerem je erotika prevladala nad nasiljem in nenavadnim vzdušjem.«
– Raymond Borde in Etienne Chaumeton, Panorama du film noir américain (1941-1953), 1955
»Gilda se, tako kot Casablanca ali celo bolj, upira vsakršni interpretaciji. Gledalcu se ponuja v občudovanje, ne da bi v sedemdesetih letih izgubila trohico svojega čara. Najslavnejši noirovski trikotnik v zgodovini filma je svoje like takoj povzdignil na skoraj mitološko raven: dva meseca po prihodu v kinematografe, konec junija 1946, je časopis The New York Times zapisal, da je film tako zelo navdušil znanstvenike, sodelujoče v jedrskem programu, da so atomsko bombo, ki so jo nameravali sprožiti na atolu Bikini, poimenovali Gilda, nanjo pa naslikali podobo Rite Hayworth. Od takrat Gildina uničujoča ljubezen do Johnnyja in Johnnyjev sinovski odnos do Ballina nista nehala razvnemati domišljije gledalcev: to je neponovljiva upodobitev brezupne in absolutne ljubezni, kakršno lahko ustvari le film. Gilda je po besedah Michaela Wooda ‘eden najbolj trpkih in lucidnih portretov romantične ljubezni, kar nam jih je Hollywood kdaj ponudil’, popoln preplet ‘strupenih vzdušij in skoraj abstraktnih subtilnosti prvinskih strasti’. Toda sublimacija teh strasti v neskončni vrsti preobratov film po drugi strani odpira najbolj divjim psihoanalitičnim interpretacijam – od potlačenega besa in mazohističnih impulzov do igric strahu in zapeljevanja, pri čemer nima nič nikoli samo enega obraza. Tako kot palica z izvlečnim rezilom, ki jo uporablja Ballin in je ‘videti kot nekaj, a pred tvojimi očmi postane nekaj drugega’. In tako kot Gilda, zmagoslavje ženskega telesa, zgrajeno na dvoumnosti užitka, sestavljenega iz namigov in nikoli zadovoljenih impulzov. Vse to predvsem po zaslugi neprekosljive Rite Hayworth v vlogi dark lady, ‘grožnje, tudi kadar ne počne nič’, nedolžne, a čutne, ne vulgarne ne eksotične; igralke, ki je v majhnem kinu v Caorleju očarala tudi mladega Pasolinija. Ta se v romanu Amado mio spominja ‘njenega mogočnega telesa, njenega nasmeška ter njenih prsi sestre in prostitutke – dvoumne in angelske – bedaste in skrivnostne –, s tistim kratkovidnim pogledom, hladnim in nežnim skoraj do brezizraznosti /…/. Medtem si je Gilda na ozadju neba pred zasoplim občinstvom z graciozno pohotnostjo in divjo potrpežljivostjo snela rokavico.’«
– Paolo Mereghetti, Cinema Ritrovato
»Izjemen film noir, prežet z neopisljivo romaneskno in psihološko kompleksnostjo odnosov, ki se spletajo med tremi glavnimi liki, kar vsakemu izmed njih, predvsem pa Gildi, daje nesporno mitsko razsežnost. Lik Gilde, poleg izjemne erotične privlačnosti Rite Hayworth, ne bi bil tako intenziven brez vezi, ki jo povezujejo z njenima partnerjema v peklu strasti – ta prikliče (kot je pri filmu noir pogosto) zlate čase nemškega nemega filma, predvsem vzdušje Pabstovega Dnevnika izgubljenke (Tagebuch einer Verlorenen).«
– Jacques Lourcelles, Dictionnaire des films
»Gilda niha med zloščenim studijskim muzikalom in črno-črnim filmom noir. Ozira se hkrati nazaj, k filmom Šanghajsko podzemlje (The Shanghai Gesture), Casablanca in Imeti ali ne (To Have and Have Not), hkrati pa naprej k seksualno in politično paranoičnim delom kasnejšega obdobja filma noir.«
– Sheila O’Malley, Criterion