zgodba
Nora je uveljavljena gledališka igralka, njena mlajša sestra Agnes pa je izbrala družinsko življenje z možem in sinom. Sestri, ki ju je po odhodu očeta, slavnega režiserja Gustava Borga, vzgajala mati, sta kljub različnosti tesno povezani. Ko skuša Gustav Noro angažirati za svoj novi celovečerec, za katerega upa, da se bo z njim vrnil na filmsko prizorišče, se stare rane znova odprejo …
iz prve roke
»Idejo za zgodbo sem dobil, ko je moja mama dala na prodaj hišo mojih starih staršev. Takrat sem spoznal, da se je v tisti hiši zgodilo vse 20. stoletje. Moj dedek je bil član odporniškega gibanja. Mučili so ga in komaj je preživel, potem pa je postal filmar in šel leta 1960 celo v Cannes. Mislim, da je bilo snemanje filmov zanj način, kako se spopasti s travmo. Z Eskilom Vogtom [soscenaristom] sva zato začela razmišljati o širših stvareh, na primer o tem, kako je vojna vplivala na mojo družino. Ali so res potrebne tri generacije, da se znebimo travme? /…/ Zgodbo navdaja občutek podedovane žalosti, pri čemer smo hišo uporabili kot izhodišče za raziskovanje časa, odpuščanja in čustvene dediščine. Zanimajo me čustva in izkušnje, ki se prenašajo iz roda v rod. /…/ Gustav se začne spraševati, kaj je nehote in nevede prenesel na svoje otroke. To je pomembna tema našega filma. Želeli smo, da bi družinski dom služil kot okvir, znotraj katerega bi gledalci lahko o tem razmišljali. /…/ Pri filmu me zanima intimnost, približevanje človeškemu obrazu, iskreno opazovanje človeške izkušnje. /…/ Ne morem snemati filmov o antagonistih, čeprav jih je svet trenutno poln. Ne zanima me prikazovanje ‘drugih’ kot sovražnikov. Razumeti skušam kompleksnost razlogov, zaradi katerih ljudje drug drugega prizadenemo in razočaramo. Zanima me nežnost. /…/ Z Eskilom imava punkovsko ozadje; bila sva del kontrakulture in nisva hotela snemati sentimentalnih filmov. Toda sčasoma sva spoznala, da sva se postarala in da je svet krut, zato je morda treba biti ranljiv in prikazovati ranljive like. Tako sva nekako prišla do zaključka, da je nežnost novi punk. To je moj novi moto. Trenutno najbolj potrebujem vero, da smo sposobni drug drugega videti; da je mogoče doseči spravo in da polarizacija, jeza in mačizem niso edina pot naprej.«
– Joachim Trier
kritike
»Film je neobičajno bogat s čustvenimi nagradami in kontemplativen v svojih razmišljanjih o tem, kako kraji, v katerih živimo, postanejo trajno zbirališče naših spominov in ostanejo tam tudi po tistem, ko jih zapustimo.«
– David Rooney, The Hollywood Reporter
»Sentimentalna vrednost je film z odkrito romanesknimi poudarki. Režiser se ne boji igrati z dolžino, množiti dialogov, podaljševati časa. Medtem ko sta bila Najbolj grozen človek na svetu in Oslo, 31. avgusta močno zakoreninjena v sodobnem svetu, je Sentimentalna vrednost univerzalen celovečerec, ki se posmehuje modernosti, katere simbol je hiša, ki presega čas in ljudi. /…/ Trier v svojem novem celovečercu pokaže nesporno umetniško zrelost. Njegov pogled, vodenje igralcev, fotografija in kadriranje vse od filma Oslo, 31. avgusta naprej pričajo o režiserju, čigar dela postajajo vedno bolj intenzivna, skromna in svetla. /…/ V delu, ki ga dvigne na še višjo raven dovršenosti, Trier znova dokaže izjemen talent za tiho raziskovanje notranjih stisk svojih sodobnih likov.«
– Laurent Cambon, aVoir-aLire.com
»Le malo nedavnih filmov je prepad [med starši in otroki] uspelo premostiti s toliko nežnosti, kot je v presunljivi zadnji sekvenci pokaže Sentimentalna vrednost. /…/. Še manj jih je na tako eleganten način upodobilo, kako lahko ljubezen, ki jo starši pokažejo svojim otrokom – in obratno –, omejuje njihova sposobnost, da jo izrazijo. Skoraj nobeden pa še ni tako čudovito raziskal vloge, ki jo lahko ima pri olajševanju tega procesa umetnost – govorjenje brez besed.«
– David Ehrlich, IndieWire
»Renate Reinsve je kot vedno čudovita. Njen obraz je živahna pokrajina; platno, na katerem se zrcali tisočero čustev in na katerega se projicirajo tudi naša – igralka žari, ljubi kamero, oživlja prizore in nas z njimi. Ob njej, v vlogi njene sestre, Inga Ibsdotter Lilleaas očara s pretanjeno igro, medtem ko Stellan Skarsgård z likom njunega očeta ustvari eno svojih najboljših vlog.«
– Anne-Claire Cieutat, Bande à part
»Tisto, zaradi česar so Trierjevi filmi tako bogati, tako vznemirljivi in tako polni življenja, je način, kako režiser skupaj s svojim dolgoletnim scenaristom Eskilom Vogtom te zgodbe umešča nekam med sage in anekdote, polne živih tekstur, podrobnosti in pripovednih ovinkov.«
– David Fear, Rolling Stone
»Sentimentalna vrednost /…/ elegantno prikaže spekter najbolj burnih čustev, in sicer na način, ki spominja na nekakšnega sodobnega Bergmana. To ni majhen poklon. Na koncu je hiša naprodaj. Ostanejo le še spomini.«
– Eric Neuhoff, Le Figaro
»Trierjev lahkotni pristop je v izrazitem kontrastu s čustveno težo filma. Sentimentalno vrednost tako kot druge Trierjeve celovečerce preveva duh smrti – in čeprav so v njem izbruhi čiste komedije (film je lahko zelo zabaven), ga hkrati prežema globoka melanholija.«
– Manohla Dargis, The New York Times
»V zgodbo, ki navsezadnje govori o tem, česar otroci in starši nikoli ne povedo drug drugemu, Renate Reinsve in Stellan Skarsgård vneseta neverjetno nežnost.«
– Tim Grierson, Screen Daily
»Večina cinefilov je nagnjena k fantaziranju, da če ustvariš – ali si ogledaš – pravi film, lahko to spremeni tvoje življenje. /…/ Joachim Trier svojega idealističnega pogleda na umetnost v čudoviti, velikodušni in srce parajoči meditaciji o podedovanem družinskem trpljenju ni povsem opustil, ampak ga je preprosto uokviril v ganljivo opazovano in odigrano družinsko dinamiko. /…/ Režiser ne skuša reči, da filmska umetnost ni čarobna, pač pa da ta čarovnija sama po sebi ne zadošča. Ustvarjalno izražanje ni dovolj, enako pomembno je, da po koncu filma vrneš pogled osebi, ki te gleda.«
– Sophie Monks Kaufman, Sight and Sound
portret avtorja
Joachim Trier se je rodil leta 1974 v Kopenhagnu in odraščal v družini filmskih ustvarjalcev. Poleg Sentimentalne vrednosti je posnel pet celovečercev: Repriza (Reprise, 2006), Oslo, 31. avgusta (Oslo, 31. august, 2011), Glasnejša od bomb (Louder Than Bombs, 2015), Thelma (2017) in Najbolj grozen človek na svetu (Verdens verste menneske, 2021). Slednji je Renate Reinsve prinesel nagrado za najboljšo igralko v Cannesu, prejel pa je tudi dve nominaciji za oskarja: za najboljši mednarodni celovečerec in najboljši scenarij.