Purushan odhaja v Delhi. »Kjerkoli boš, piši mi, to so slabi časi,« ga prosi mati. Džip, s katerim potuje, kmalu po odhodu ustavi policija. Vozilo zasežejo za prevoz trupla mladega moškega, ki se je obesil. Purushan, pretresen zaradi mladeničeve usode in dejstva, da mu je obraz znan, opusti svoje načrte. Namesto tega obišče prijatelje in jih drugega za drugim odpelje v mrtvašnico, da bi identificirali truplo. Ko potrdijo, da gre za Harija, »našega Harija, igralca table«, tudi oni pustijo, kar so počeli, in se skupaj s Purushanom odpravijo obvestit Harijevo mater. Na dolgi poti do tovariševe rojstne vasi se jim postopoma pridruži vedno več ljudi. Skozi srečanja in spomine tistih, ki so ga poznali, začenjamo razumeti Harijevo obupano dejanje ter družbeno, gospodarsko, politično in eksistencialno krizo, ki ga je do tega pripeljala.
Četrti in zadnji celovečerec Johna Abrahama, prezgodaj preminulega protikulturnega filmarja iz južnoindijske zvezne države Kerala, je produciral kolektiv Odessa. Gre za produkcijsko in distribucijsko iniciativo t. i. vzporednega filma, ki jo je Abraham soustanovil leta 1984. Kot je navedeno v uvodnih napisih Sporočila materi: »To je skupina, ki se zavzema za dober film in raziskuje, kako se prek filma povezati z ljudmi.« Izhodišče je bila predpostavka, da financiranje filma neizogibno vpliva na njegov jezik; na to, kaj pove in kako. Kolektiv je namesto »izkoriščanja ekonomskih, kulturnih in političnih vidikov resničnosti« želel »resničnost spremeniti v celuloidne sanje«.
Zaključek Sporočila materi, ko se možje končno srečajo s Harijevo mamo, je resnično presunljiv. Čustveno nabiti prizor se v potujitveni in hkrati revolucionarni poetični gesti ponovi, ko ga takoj zatem gledamo na platnu vaškega kina na prostem. Abraham je film financiral izključno z majhnimi donacijami posameznikov, ki jih je večinoma zbral na potujočih projekcijah klasik z brezplačnim vstopom (Chaplinov Deček je bil stalnica njihovega repertoarja). »Sporočilo materi se nazadnje razkrije kot neuraden zgodovinski dokument o uporu, krivici in disidentstvu,« je zapisal filmski zgodovinar in kritik Omar Ahmed.
Medtem ko je tragična smrt posameznika za Abrahama izhodišče, ki nam lahko pomaga razumeti svet, sta Alain Resnais in Marguerite Duras v filmu Hirošima, ljubezen moja šla v drugo smer. Od smrti milijonov sta nas odpeljala nazaj k posamezniku. Potem ko se je prvo mesto na svetu, ki ga je uničila jedrska bomba, znova dvignilo iz pepela, podobe in spomini na grozote 20. stoletja pa so zbledeli in nazadnje utonili v pozabo – kako lahko kot posamezniki nadaljujemo? Kako naj mislimo te katastrofe? In kako se lahko odražajo v filmih? Kaj je sploh še mogoče reči? »Resnais je bil seizmograf,« je zapisal Serge Daney. »Zgodilo se mu je nekaj strašnega: bil je priča ključnemu trenutku sodobnega časa, ko je bilo tako v filmski umetnosti kot drugje treba računati z enim likom več – človeško vrsto. A ta lik je bil ravnokar zanikan (koncentracijska taborišča), izbrisan (atomska bomba) in ponižan (mučenje). Tradicionalni film tega ni bil sposoben ‘prikazati’. Treba je bilo najti novo formo. In to je storil Resnais.«
V izvirnem novinarskem gradivu ob izidu Nemčije, leta nič je Roberto Rossellini zapisal, da sta mu po filmih Rim, odprto mesto in Paisà »ostali dve veliki temi sodobnega pomena; obe izhajata iz izkušnje vojne, ki jo je vsak narod doživel po svoje: prva je jedrsko bombardiranje Japonske, druga pa uničenje Nemčije. Kot Evropejec sem izbral temo zasedene Nemčije in posnel Nemčijo, leta nič.« Film, postavljen v porušeno nemško prestolnico po drugi svetovni vojni, spremlja dvanajstletnega dečka, katerega edini spomin sta fašizem in vojna, zdaj pa mora narediti vse, da bi preskrbel svojo družino. Več raje ne povem. Vtis, ki ga je name naredil tretji del Rossellinijeve neorealistične vojne trilogije, ko sem si ga pred več kot štiridesetimi leti prvič ogledal v filmskem muzeju v Bruslju, še ni zbledel. Domnevam, da je eden izmed razlogov, zakaj je moj spomin na tisto prvo srečanje še vedno tako živ, dejstvo, da nisem bil niti najmanj pripravljen na takšen šok. Sprašujem se, ali nas je svet, v katerem živimo, v tem pogledu spremenil …
Sporočilo materi, Hirošima, ljubezen moja in Nemčija, leta nič so – poleg številnih očitnih povezav (teme in motivi, začetki in konci, način, kako preteklost nenehno vdira v sedanjost …) – filmi, ki se pogovarjajo med seboj. Če dobro pomislim, ta ponedeljkova trilogija predstavlja tudi odličen uvod v dva druga filma z našega trenutnega sporeda: dokumentarec NAZA in Pawlikowskijevo Očetnjavo.
– Koen Van Daele
November 2026
2.11.: Sporočilo materi (Amma Ariyan, 1986), John Abraham
9.11.: Hirošima, ljubezen moja (Hiroshima mon amour, 1959), Alain Resnais / 35mm kopija!
23.11.: Nemčija, leta nič (Germania anno zero, 1948), Roberto Rossellini