»Purushan se odpravlja v Delhi; poslovi se od matere in obljubi, da ji bo redno pisal. V redko poseljenem gozdnem območju Wayanad (v severovzhodni Kerali) njegov džip ustavi policija in ga zaseže za prevoz trupla, ki so ga našli obešenega na drevesu ob cesti. Purushanu se obraz mrtvega moškega zdi znan. Postane nemiren in prevzame ga bolestna obsesija, da bi ugotovil identiteto pokojnika. Proti volji svojega dekleta opusti potovanje v Delhi in se odpravi iskat prijatelje, ki bi morda imeli kakšen namig. /…/
Če bi moral izbrati samo en resnično prelomen malajalski film, bi se brez obotavljanja odločil za črno-belo politično reportažo Sporočilo materi, ki jo je leta 1986 posnel John Abraham. John, ki je umrl mlad v maju leta 1987, je bil ekscentričen genij. Vsi njegovi filmi (posnel je samo štiri celovečerce) so mojstrovine nepopolnosti. Nikoli ni verjel v kozmetično popolnost – ne v filmu, kaj šele v življenju. Nič čudnega, da se ni razumel s samooklicanimi perfekcionisti; ti so ga sovražili, ko je bil še živ in se je boril s težavami, a so se hitro pridružili hvalospevom, ko je bil mrtev in pokopan.
Sporočilo materi predstavlja Johnovo predanost tistemu, kar je sam poimenoval ‘odeško gibanje’: gibanje za ljudski film, ki se bo osvobodil vseh okovov filmskega ustvarjanja, od finančnih pošasti do monopolistov v prevladujočem produkcijskem, distribucijskem in prikazovalnem sistemu. V tem smislu je Sporočilo materi več kot film. Je dogodek in baklonosec določene misije in zaveze.«
– P. K. Nair, ustanovitelj Indijskega nacionalnega filmskega arhiva
»Tako film kot režiser sta predmet neštetih zgodb. Sporočilo materi je mogoče gledati iz treh zornih kotov. Prvič, kot film, ki se je uprl komercialnemu načinu snemanja; nastal je brez zasebnega kapitala, izključno z zbiranjem skromnih prispevkov navadnih ljudi. Drugič, kot film, ki ga niso prikazovali v kinodvoranah; namesto tega je bil predvajan – in je še vedno – v šolah, parkih, knjižnicah, na festivalih in v drugih javnih prostorih. In tretjič, kot film z drugačnim slogom pripovedovanja – dokumentarno-fikcijskim, ki oživlja družbeno-politično ozračje sedemdesetih in osemdesetih let, prikazujoč tako uspehe kot neuspehe tedanjega skrajno levega gibanja. To so trije vidiki, zaradi katerih je film drugačen od vseh ostalih.«
– Joy Mathew, glavni igralec
»Nikoli ne bom pozabila, ko sem prvič videla surove posnetke. Bilo je preprosto osupljivo. Od zunaj je bil proces videti kaotičen, a v resnici je John sledil nekemu toku, ki ga je lahko v celoti videl le on. Poznal je začetek in konec, ostalo pa se je razvijalo sproti, med delom. Film je poklon vsem, ki so prispevali k njegovemu nastanku, in tistim z vero v ideale, ki jih uteleša.
Mislim, da tega filma danes ne bi bilo mogoče posneti. Bil je plod tistega časa, odražal je čistost Johnovega pristopa ter kolektivno vključenost ljudi v filmsko ustvarjanje – brez kakršnekoli vpletenosti denarja. V njem se zrcalita eksistencialna tesnoba in razočaranje mladine, ki sta neločljivo povezana s takratno radikalno politiko v Kerali.«
– Bina Paul, montažerka
»Sporočilo materi je bil zadnji film Johna Abrahama pred njegovo prezgodnjo smrtjo leta 1987. Gre za delo, ki skozi prizmo filma ceste podrobno opisuje zgodovino revolucionarne politike v Kerali, prevzemajoč ikonoklastično zgradbo, v kateri flashbacki, elipse in vstavki prekinjajo pripoved z osebnimi in zgodovinskimi poročili o družbenem uporu in političnem razočaranju, vključno z nasilnimi delavskimi protesti v Cochinu leta 1953. Tako imenovani vzporedni film je bil v mnogih pogledih prva prava dekolonialna filmska praksa, ki se je v Indiji pojavila po osamosvojitvi; politično delo, kakršno je Sporočilo materi, pa je bilo pomemben del širšega kolektivnega revizionizma tistega časa. /…/ Abrahamovo kritično stališče do ortodoksnih struktur v indijski družbi – vključno s kastnim sistemom, religijo in umetnostjo – se je oblikovalo pod vplivom Ritwika Ghataka, njegovega učitelja in morda največjega vzornika. Čeprav so z Ghatakom primerjali mnoge ustvarjalce vzporednega filma /…/, pa ravno Abrahamova dela najbolj jasno destilirajo vzdušje političnega upora in kritičnosti do pokvarjenega sistema, ki je vztrajal tudi po osamosvojitvi.«
– Omar Ahmed, Cinema Ritrovato