iz prve roke
»Ideja, na kateri temelji ta filmski projekt, je preprosta. V bistvu gre za ujetje čisto resničnega dogodka: slikanja in risanja drevesa. /…/
Poleti leta 1990 sem se pridružil Antoniu Lópezu, ko je slikal štiri različne madridske pokrajine. Nisem ga spremljal vsak dan, ampak samo občasno. Opazoval sem ga pri delu ter tu in tam kaj posnel. Ob koncu dneva sva se običajno še nekaj časa pogovarjala. Spomnim se, da sva v enem najinih prvih pogovorov izmenjala nekaj svojih sanj. Med njimi so bile tudi tiste, ki so prikazane v filmu.
Ko mi je konec septembra omenil, da namerava naslikati eno izmed dreves na svojem dvorišču, in da gre za kutino, sem se takoj spomnil sanj, o katerih mi je pripovedoval tri mesece prej. Imel sem nekakšno slutnjo … Ne vem, ali bi temu lahko rekli navdih … bilo je nekaj, kar se me je močno dotaknilo, a nisem točno vedel, kaj. Mislim, da se je nekaj podobnega zgodilo tudi Antoniu. Povabil me je namreč, naj ga čez nekaj dni obiščem na njegovem dvorišču. Odločitev, ali bom s seboj vzel kamero, je bila moja. V vsakem primeru se bo lotil dela ob kutinovem drevesu. Nikoli prej nisem opazoval Antonia pri slikanju drevesa, zato nisem bil prepričan, kaj lahko pričakujem. Vedel sem le, da je kutina jesenski sadež – in ideja, da bi ujel sonce tega letnega časa v povezavi Antonievimi sanjami, s tistimi izjemnimi podobami, mi je dala potrebni zagon, da sem začel snemati brez kakršnegakoli scenarija. /…/
V Antonievem delu je bilo čutiti precej očitno napetost. Ker ni slikal mrtve narave, ampak živo, je njegova želja, da bi ujel sadež na vrhuncu sijaja, povzročila določen konflikt. Drevo, ki se ni menilo za umetnikove namere in je sledilo zakonom narave, se je pomikalo proti vrhuncu /…/, a hkrati propadu. Zato se je čas izkazal za ključni vidik izkušnje. Toda Antonio se problema ne loti tako, da bi drevo zamrznil v določenem trenutku; nasprotno, spremlja ga skozi ves življenjski cikel, tako daleč, kot ga lahko. Risbo spreminja, vendar popravkov ne izbriše; vključi jih v končni rezultat, tako da izražajo nekakšno notranje gibanje – razvoj kutinovega drevesa skozi čas. To je znak izjemnega spoštovanja, ki ga ima Antonio do resničnosti. Skratka, zdelo se mi je, da se v tej izkušnji skriva nekaj zelo zanimivega, a v nekaterih pogledih precej nedosegljivega za objektiv kamere; da gre za posebno oviro, ki jo bo težko premagati. /…/ Antonievi poskusi imajo določeno utopično razsežnost, o kateri je po mojem mnenju vredno spregovoriti. Že vrsto let vsako jesen dela ob kutinovem drevesu. Rezultat so tri njegove risbe. Slikanje cvetja, sadja in rastlin ga zelo zanima. A kot pove v filmu, še nikoli ni naslikal sadnega drevesa v soncu. Ta motiv mu predstavlja številne težave. Antonio ni impresionist. Impresionisti so pri svojem prikazu videnega, v svojem obsesivnem iskanju svetlobe in barve, ‘žrtvovali’ vrsto oblikovnih značilnosti. Povedano na kratko: ko je impresionist slikal pokrajino, je sliko lahko dokončal v nekaj seansah. To za Antonia seveda ne velja.
Cvetje in sadje je na nekaterih njegovih delih naslikano v enotni svetlobi, v senci ali pa z nočnim učinkom. Ideja, da bi v svojem značilnem slogu v upodobitev drevesa vpeljal učinek sončne svetlobe, je bila velik izziv. Da bi to dosegel, bi se moral zgoditi skoraj čudež. To še posebej velja v primeru zoreče kutine, saj je jesen letni čas, ko se ozračje zelo spreminja in nikoli ne veš, ali bo sonce sijalo zadostno število ur … Antonio mi je z veliko humorja povedal, da vsako jesen stoji ob drevesu z ribiško palico, in tudi če ribe ne grizejo, glavno je, da je tam … Včasih začne slikati v olju, a če vidi, da ne bo dosegel želenega učinka, nadaljuje s tehniko risanja; opusti torej ambicioznejši, utopični cilj in nadaljuje, da bi nam podal pričevanje o svoji izkušnji; rezultat je delo, ki je sicer skromnejše, a prežeto s prav posebnimi čustvi. Pomislimo le na kontrast med – na eni strani – oljnimi barvami, škatlo barv, paleto in čopičem ter – na drugi – svinčnikom, tako preprostim in edinstvenim …
Najbolj izjemno pa se mi je zdelo opazovati način, kako je Antonio López vse to doživljal – brez kakršnekoli epskosti ali dramatičnosti; na povsem naraven način. Zato tudi pravi, da rezultat zanj ni pomemben. Želi si predvsem biti ob drevesu in delati.«
– Víctor Erice
Za digitalno restavracijo filma je leta 2017 poskrbela Katalonska kinoteka.