iz prve roke
»Že ob prvem branju Samyjevega scenarija, tako zelo čustveno bogatega in kompleksnega, tako duhovitega in osvežujoče odkritega, se je v moji glavi začel oblikovati film. Pred seboj sem zagledal like. Zagledal sem kraje, kjer so se shajali in kjer so si služili kruh. Zagledal sem New York sedanjosti in New York zdaj že izginule preteklosti, ki sta se subtilno prepletala. In začutil sem prisotnost poezije, vedno krhke in – v svoji najboljši obliki – vedno svobodne. Vedel sem, da lahko zgodba zaživi le na intimni valovni dolžini; z igralci, tehnično ekipo in producenti, ki sodelujejo kot jazzovski ansambel. Pozno slavo smo ustvarili v duhu tovarištva in v tem duhu ponujamo tudi končni izdelek.«
– Kent Jones
kritike
»O filmskih ustvarjalcih, kot so Jean Renoir, Robert Altman in Jonathan Demme, pogosto slišimo, da v vsakem liku na platnu vidijo človeškost. To nedvomno velja tudi za Kenta Jonesa /…/. Njegov slog je izrazito naturalističen, a poln entuziazma. Kamera sledi igralcem, spremlja njihove gibe in misli ter se pogosto ustavi na njihovih obrazih. Z eno besedo – to kamero poganja radovednost. /…/ Dafoejev nastop je kot divja cvetlica, ki se počasi odpira. /…/ Očarljivo.«
– Owen Gleiberman, Variety
»‘Letni časi se prelivajo,’ pravi ena izmed Edovih pesmi, in enako velja za podobe mesta; za New York preteklosti in sedanjosti. A v tem neskončnem krogu ni nič nostalgičnega, v Edovih spominih na tiste čase pa nič romantičnega. Pozna slava ni poklon minuli dobi, temveč nekaj veliko bolj živega: kronika trčenj in prepletanj različnih generacij.«
– Leonardo Goi, The Film Stage
»/…/ film [je] vreden ogleda, v prvi vrsti zaradi glavnega igralca in drugič, ker dobro prikaže človeško nečimrnost in predvsem občutek minljivosti – Dafoe ga z drobnim gestami na svojem slikovitem, razbrazdanem obrazu izvrstno izrazi, hkrati pa so v scenariju drobni biseri, kot je opazka mlade igralke Glorie, v katero se Ed zaljubi; reče mu, da je moral biti lep, ko je bil mlad. In še: ker sta tako film kot novela refleksija o ustvarjanju v določenem časovnem razponu, je v njem lepo vidno opešanje ustvarjalne moči – Eda prosijo, naj napiše kaj novega za nastop, na katerem se bo predstavila tudi mlada skupina umetnikov, pa mu preprosto ne uspe. Hkrati pa to opešanost in generacijski prepad izrazi s hojo, vtirjenostjo v vsakodnevne opravke in spet z odlično odmerjeno izraznostjo obraznih gest, nasmehov in gibov.«
– Matej Juh, Radio Slovenija