iz prve roke
»Japonska kinematografija me že zelo dolgo zanima in z njo se čutim globoko povezanega. Od nekdaj sem jo štel za eno najpomembnejših svetovnih kinematografij, zlasti njeno zlato obdobje. Zame predstavlja ‘skrivnostni’ in ‘čisti’ film. Enako čutim do starih ameriških filmov. Ampak ne v smislu nostalgije. /…/ Japonski filmi so močno zaznamovali moje delo. Ves zadnji prizor Tekača – vsa akcija, montaža in zvok – je na primer nastal pod vplivom zadnjega prizora Sedmih samurajev. Idejo za Vodo, veter, prah sem dobil ob gledanju Golega otoka Kaneta Shinda. Navdih za The Waiting sem našel v Grozljivih zgodbah (Kwaidan) Masakija Kobayashija in Burmanski harfi Kona Ichikawe. Zapletene premike kamere in dolge posnetke, ki so že od nekdaj sestavni del mojih filmov, sem prevzel od Kenjija Mizoguchija. Pri delu z otroki v mestu in barvah mesta sem se zgledoval pri Nagisi Oshimi. Hiroshi Shimizu je za vse nas vzornik pri delu z otroki. In prav posebno spoštovanje gojim do vzdušja in sloga Ozujevih del, še zlasti načina, kako uporablja tišino. /…/ Umetnost je skozi vso zgodovino prihajala v navzkrižje z družbo. Danes je moč kapitala večja kot kadarkoli prej in drži umetnost, zlasti film, v svojih umazanih šapah. Shujijev bes v Rezu je odziv na to stanje. Shuji se bori za tisto, v kar verjame, njegova religija pa je film v najčistejši obliki. Vloge človeške boksarske vreče ne sprejme le zato, da bi poplačal bratov dolg, ampak tudi kot odgovor na slab odnos, ki ga ima danes družba do filma. Vsak udarec, ki ga prejme, prihaja od ljudi, ki so filmsko umetnost v imenu zabave in dobička spravili na tako nizko raven. Mladim gledalcem perejo možgane, tako da znajo nazadnje ceniti le eno vrsto filmov. Njihov okus narekuje trg. Sodobni film potrebuje spremembo, Shujijeva dejanja in naš film pa so majhen korak v tej smeri. Nekdo mora vstati in glasno povedati svoje mnenje – in Shuji to stori v Rezu. Zame je Shuji zadnji samuraj v svetu filma. Samuraj, ki se žrtvuje za tisto, v kar najbolj verjame: čisti film. /…/ Filmu sem dal takšen naslov tudi zato, da bi rekel: ‘Naredite rez s tem sranjem v današnji kinematografiji!’ Ali kot v filmu vpije Shuji: ‘Film ni kurba. Film je umetnost in moramo ga spoštovati.’ Skrajni čas je, da ukrepamo. Kmalu nam bo od pravega filma ostal le še pepel. Naslednja generacija morda ne bo imela več nobenega referenčnega okvira, da bi vedela, kaj je pravi film. Nekaj moramo narediti, preden bo prepozno.«
– Amir Naderi
kritike
»Rez je predvsem delo oživljanja: film o frustracijah in slepih ulicah, ki govori o predanosti in je s predanostjo tudi narejen, zato vzbuja upanje. To je cinefilski film (zgodba o cinefilu, ki je hkrati polna referenc na klasične filme) – ampak skeptičen cinefilski film; film o jakuzah, toda nihilističen. /…/ Rez priznava svoje omejitve v isti sapi kot slavi strast in predanost. Svojega cineasta upravičeno gleda z mešanico globoke žalosti ter iskrene empatije in občudovanja. Ker protagonista in njegove dileme prikazuje z zavedanjem o lastnih pomanjkljivostih, v nas ne pusti nič drugega kot občutek upanja in potenciala.«
– Daniel Kasman, Notebook