»To je zgodba, ki se je zgodila včeraj. Ampak vem, da je jutri.«
– Nikki Grace, Inland Empire
»Norost postane privilegirana, najbolj pristna metafora za strast oziroma /…/ logični zaključek vsakega močnega čustva. Tako sanje /…/ kot sanjam podobna stanja se morajo končati z nasiljem. Biti ‘miren’ pomeni ne razumeti svojega dejanskega položaja.«
– Susan Sontag, Marat/Sade/Artaud
Susan Sontag je bila nad predstavo Marat/Sade, ki jo je leta 1964 uprizorilo gledališče Royal Shakespeare Company, navdušena; opisala jo je kot »eno največjih doživetij v življenju vsakega obiskovalca teatra«. V svojem eseju o priredbi drame Petra Weissa v režiji Petra Brooka navaja razloge, zakaj je delo, ki ga je sama štela za mojstrovino, toliko kritikov zavrnilo. Njihovo neodobravanje je po njenem mnenju posledica treh napačnih prepričanj: da je »gledališče veja književnosti«; da mora »drama vključevati razkritje značaja, ki temelji na konfliktu med realističnimi, verjetnimi motivi«; in da je treba »umetnino razumeti kot delo, ki govori ‘o’ neki ‘ideji’, jo predstavlja ali zagovarja«.
Za Susan Sontag, ki je esej napisala sredi šestdesetih, vsi ti predsodki razkrivajo ozkogleden odnos do umetnosti. Kajti čeprav nekatere igre res lahko ocenjujemo po merilih, ki veljajo za književnost, pa drugih ne moremo. Tu je namreč tudi »gledališče čutov«. Najbolj zanimiva umetnost je zanjo tista, ki presega psihologijo: »Izbira ‘norega’ vedenja za temo umetnosti je danes že skoraj klasična strategija sodobnih umetnikov, ki želijo preseči tradicionalni ‘realizem’, torej psihologijo.« Glede povezave med gledališčem in idejami pa pravi: »Dejstvo, da ideje, ki jih obravnava Marat/Sade, v intelektualnem smislu niso jasne, je veliko manj pomembno kot to, v kolikšni meri delujejo skupaj na čutnem nivoju.«
Pisateljičin inventar zgrešenih predstav o tem, kaj naj bi gledališče bilo, lahko uporabimo tudi za gibljive slike. Filme pogosto ocenjujemo na podlagi (domnevne) kakovosti scenarija, verjetnosti zapleta, možnosti poistovetenja z liki ter njihovega »sporočila«. A čeprav so spretno napisan scenarij, prepričljiva zgodba in liki ter jasne, natančno izoblikovane ideje res lahko znak odličnega filma, bi bilo filmsko umetnost škoda zreducirati le na nekatere izmed njenih sestavin. Pravzaprav so tri dela, ki jih v Ponedeljkih predstavljamo ta mesec, tako edinstvena ravno zato, ker kategorično kljubujejo vsem običajnim konvencijam v zvezi s tem, kaj naj bi film bil, še posebej pa trem zgoraj navedenim zmotam.
V tem smislu je zgovoren tudi napis, ki stoji na začetku vsakega od številnih videov plodovitega filipinskega ikonoklasta: »To ni (Khavnov) film.« Njegov eksperiment Makamisa: Fantazma maščevanja, zgodba o zlobnem duhovniku, žalostnem pesniku in nori ženski, ki jo je navdihnil nedokončani roman političnega vodje in pisatelja iz 19. stoletja Joséja Rizala, prevzame obliko proto-nadrealističnega filma z začetka 20. stoletja. Khavn je kupil 35-milimetrski filmski trak s pretečenim rokom trajanja ter nanj posnel prizore v (lažnem) slogu zgodnjih filmov, ne tako drugačne od nekaterih fantazmagoričnih podob v filmih atrakcij Guya Maddina. Te dadaistične, histerične, zgodovinske posnetke je ob spremljavi ambientalnega »oceana zvoka« (glasbo izvajata David Toop in režiserjeva lastna zasedba s pomenljivim imenom The Kontra-Kino Orchestra) oživil kot obrabljeni, izgubljeni in najdeni film. »Svet je bolan. Toda bend igra naprej.«
Kar se je začelo kot mali eksperiment dveh starih prijateljev, ki sta si zaželela »nekaj skupaj narediti«, je zraslo v Notranje zadeve (Inland Empire), deseti celovečerec Davida Lyncha in njegov zadnji, ki je bil predvajan v kinematografih. Petinštiridesetminutnemu prizoru, ki ga je Lynch brez kakršnekoli misli na celovečerec – kaj šele scenarij – napisal za Lauro Dern, nato pa ga z majhno videokamero posnel kar sam v svojem slikarskem ateljeju, je sledila nova ideja, pa še ena in še ena …, dokler se koščki niso začeli sestavljati. Film so nato snemali v daljših presledkih, to pa je prispevalo tudi k oblikovanju vloge, ali natančneje, vlog, ki jih je odigrala Laura Dern. »Neverjetno osvobajajoče je. Ne veš, kam greš in celo od kod prihajaš. Lahko si le v trenutku. /…/ O liku sem razmišljala kot o zlomljeni, razsuti osebi, ki ji iz možganov uhajajo ti drugi ljudje.« Oseba, ki ji iz možganov uhajajo drugi ljudje … Ali bi sploh lahko našli lepši, bolj sugestiven opis projekta, katerega slogan se je glasil »Ženska v težavah«? Tu smo res daleč od konvencionalnih tehnik karakterizacije in pisanja scenarijev. Lynch celo takrat, ko je šel v montažno sobo, ni imel nikakršnega scenarija. Montažerka Noriko Miyakawa pojasni: »David je imel zemljevid – dobesedno: narisal je zemljevid.« Režiser je v svojih spominih Room to Dream zapisal, da ima film Notranje zadeve zelo rad in da je užival v snemanju. »Globok je na zanimive načine, dotakne se različnih tem in ima različne teksture, ki se med seboj povezujejo. V film vstopiš na enem mestu in iz njega izstopiš na drugem.« Ko nazadnje izstopimo, nam zemljevid morda res pride bolj prav kot besede.
– Koen Van Daele
PS: Projekcija Notranjih zadev je druga izmed štirih projekcij sezone, navdihnjenih s knjižno zbirko Decadent Editions, serijo desetih esejev o desetih filmih iz prvega desetletja 21. stoletja. En film za vsako leto desetletja, vsak med njimi mejnik v sodobni kinematografiji.
3. novembra ob 20:00: Makamisa: Fantazma maščevanja Rizal’s Makamisa: Pantasma ng Higanti, Khavn, Filipini / Nemčija, 2024
10. novembra ob 19:00: Notranje zadeve Inland Empire, David Lynch, ZDA, 2006
24. novembra ob 17:00: Marat/Sade The Persecution and Assassination of Jean-Paul Marat as Performed by the Inmates of the Asylum at Charenton Under the Direction of the Marquis de Sade, Peter Brook, Velika Britanija, 1967