zgodba
29. januarja 2024 prostovoljci palestinskega Rdečega polmeseca prejmejo klic v sili. Šestletna deklica je med obstreljevanjem v Gazi ostala ujeta v avtomobilu. Obkrožena s trupli družinskih članov prestrašena prosi za pomoč. Medtem ko jo skušajo pomiriti, delajo vse, kar je v njihovi moči, da bi ji poslali reševalno vozilo.
iz prve roke
»Nikoli nisem bila pristašinja strogih žanrskih opredelitev, zlasti ne pri zgodbah z močnim čustvenim in političnim nabojem. Drži, Glas Hind Radžab je dramatizirano delo. Ima scenarij, premišljeno zgradbo ter igralce, ki igrajo svoje vloge. Toda film je hkrati zakoreninjen v nesporni, boleči resnici in, kar je najpomembnejše, zgrajen je okoli resničnega glasu, glasu same Hind, posnetega v zadnjih trenutkih njenega življenja.
Za ta projekt sem morala najti filmsko formo, kjer pripoved ne bi temeljila na izmišljanju, ampak na prenašanju – spomina, bolečine, neuspeha. Zato nisem imela občutka, da karkoli izumljam: nekaj mi je bilo dano (nekaj pomembnega, svetega), moja naloga pa je bila oblikovati filmski prostor, ki bi lahko ta glas vključil na spoštljiv način.
Zato ne bi rekla, da moj film ‘zamegljuje’ meje med žanri. Mislim, da jih v resnici poudarja ter širi naše razumevanje, kaj lahko vsebuje fikcija in kaj lahko zaščiti dokumentarec. Želela sem se upreti pripovednim konvencijam in se približati resnici neke druge vrste: namesto da bi se omejevala na dejstva, sem želela pokazati čustva ter pomen, ki so ga ustvarila.«
– Kaouther Ben Hania
kritike
»/…/ to je glas, ki ne bo šel stran. Glas, ki je še vedno živ. Glas, ki bo šel za Zahodom – in ga preganjal. Strašil. ‘Strah me je, pridite pome!’ Tega klica – ožganega z grozo in živo smrtjo – Zahod ne bo mogel prekiniti. Glas Hind Radžab, ultimativna enciklopedija političnega nasilja, je neposredni prenos vojnega zločina – genocid živo.«
– Marcel Štefančič, jr., Mladina
»Kaouther Ben Hania se loteva občutljive snovi. Ker gre za dvakratno nominiranko za oskarja, ki je s svojimi deli na zahodu pritegnila veliko pozornosti, bodo vsi pogledi uprti vanjo, pri čemer bosta obe strani pripravljeni obsoditi vsak njen morebitni napačen korak, vsako na videz nepotrebno provokacijo. Nekateri bodo že samo dejstvo, da se je lotila filma o tem dogodku, označili za dejanje eksploatacije. Drugi ga bodo gotovo imeli za propagando. Režiserka se po tem diskurzivnem minskem polju giblje na občudovanja vreden način, predvsem tako, da nemoč svojih likov prepozna kot eksistencialno stanje vpričo vsesplošne in brezkončne groze. Ko vidimo igralce, kako poslušajo glasove pravih reševalcev, prave Hind, zvoke pravih strelov in eksplozij okoli njih, se spomnimo, da so, tako kot mi, le opazovalci resnične tragedije. Film vzame njihovo nemoč in jo spremeni v nekaj kozmičnega in civilizacijskega. Na koncu te zgodbe ni nobene katarze.«
– Bilge Ebiri, Vulture
»Jeza in ganjenost … Po projekciji zadnjega filma tunizijske režiserke Kaouther Ben Hania nam zmanjka besed, da bi izrazili osuplost nad nečloveškostjo, ki nam jo je pravkar pokazala. Z veliko skromnosti, iskrenosti, pa tudi obrtniške spretnosti in filmske inteligence ji uspe gledalca potopiti v dramo, ki je toliko bolj grozljiva, ker simbolizira uničeno, izbrisano in zanikano otroštvo v Gazi.«
– Pierre Barbancey, L’Humanité
»Morda je režiserkin pristop res vprašljiv in bi bilo ravno tako ganljivo, če bi ta izjemni resnični posnetek predstavila v neposrednem dokumentarnem kontekstu intervjujev z dispečerji in reševalci. /…/ Toda treba je tudi priznati: v njenem početju je nekakšna brezglava, brezobzirna vrsta provokativne briljantnosti. Je film neokusen? Problematičen? No, v svetu, kjer režiserji sebe in nas zaposlujejo z izmišljenimi zgodbami o izmišljenih ljudeh, Kaouther Ben Hania vsaj z obema rokama zagrabi eno najpomembnejših tem našega časa in najde način, kako nam jo poriniti pred nos. /…/ Strastno, vehementno umetniško delo.«
– Peter Bradshaw, The Guardian
»Ta ganljivi filmski spomenik želi, da Hind vidimo skozi oči tistih, ki so jo imeli radi. Pa ne le Hind – vse ljudi, prikazane v tem filmu, katerih življenja so bila kruto prekinjena. Od stene s fotografijami do podob, ki se pomenljivo prikažejo, ko Omar kliče reševalce – film je prefinjeno zasnovan tako, da ustvari prostor za neprefinjena čustva: za žalost in ljubezen, ki sta v razmerah genocida eno in isto. Glas Hind Radžab je vabilo k javnemu žalovanju.«
– Sophie Monks Kaufman, IndieWire
»Glas Hind Radžab nas povsem posrka vase, toda zaznamuje ga etika režije, ki se sicer ne boji čustev, a se hkrati izogne voajerizmu. /…/ Glas Hind Radžab – vojni film brez orožja, v katerem kamera drsi po molčečih obrazih, praznih računalniških ekranih in prekinjenih telefonskih linijah – prikazuje našo kolektivno nemoč pred genocidom, ki se dogaja v Gazi.«
– Bruno Deruisseau, Les Inrockuptibles
»Glas Hind Radžab je formalno izjemen, vrhunsko odigran, čudovito posnet in zgrajen ter zmontiran z redkim občutkom nujnosti. Toda njegov glavni namen ni estetski. To je pričevanje, neomajno in vztrajno, za katerim stoji filmska elita, ki med številnimi izvršnimi producenti vključuje Joaquina Phoenixa, Jonathana Glazerja in Brada Pitta. Hindina zgodba je skoraj preveč grozna, da bi se z njo soočili, toda mojstrski film Kaouther Ben Hania zahteva, da smo ji priča.«
– Leila Latif, Little White Lies
»Noben drug film letos ne bo sprožil toliko debat – in izvabil toliko solz.«
– Nicholas Barber, BBC
portret avtorice
Kaouther Ben Hania je diplomirala iz režije v Tuniziji, študij pa nadaljevala na pariški filmski šoli La Fémis in Sorboni. Mož, ki je prodal svojo kožo (The Man Who Sold His Skin, 2020) ji je prinesel nominacijo za oskarja za najboljši mednarodni celovečerec, Štiri hčere (Les filles d’Olfa, 2023) pa nominacijo za oskarja za najboljši dokumentarec. Glas Hind Radžab je njen šesti celovečerni film.