Ko otroška igra razplamti politične debate v kuhinji, se začne večer, poln absurdnih konfliktov, nizkih udarcev in nepričakovanih soočenj.
iz prve roke
»Tematsko je film kritika Zahoda, ki se nenehno zapleta v lastne ideološke mreže, se spotika ob vsako izrečeno besedo in banalno meri moči, medtem ko tako resna vprašanja, kot je genocid, zdrsnejo v zgolj še en verbalni spopad ideologij. Nastal je v dveh snemalnih dneh, od prve ideje do zaključka pa so minili zgolj trije meseci. Zavestno smo se odločili za tak pristop: včasih prav dolgotrajni produkcijski postopki ubijejo ustvarjalni zanos in izpraznijo prvotno idejo filma. Tokrat smo želeli delati hitro, neposredno in brez kompromisov.«
– Žiga Virc
kritike
»Film Zemljo krast je spretno prilagojen času in prostoru: masaker namiguje na Palestino in genocid, otroška igra “zemljo krast” pa z aktualno geopolitično situacijo po vsem svetu … Tu so še teme politične korektnosti, zapovedane sočutnosti, helikopterske vzgoje naših sončkov in drugih ne-problemov urejenega meščanskega življenja. Pravzaprav je film najboljši v tem satiričnem zarezu v medosebne odnose in njihove razpoke, v drobne banalnosti, ki prerastejo v spore in zamere, v tekmovanje egov in v nabirajoče se frustracije vsakdanjosti, ki ostanejo trajno nepredelane na oltarju spodobnosti. Tako pač to gre. /…/ Zemljo krast odlično prikaže zagatno dejstvo, da v našem svetu ne moreš zmagati; da civilizacija temelji na nezadovoljstvu, družbeno vezivo so pa prikrite laži. Vedno je za vogalom nek problem in če ga ni, si ga moramo pa izmisliti sami. Pod našim tlakom se skrivajo ostanki umorov oziroma trupel, za katere se delamo, da ne vemo, in o tem ne govorimo svojim bližnjim. Ni treba ravno v Palestino – kakšen množičen masaker najdemo tudi pri nas. Zelo slovenski film, pravzaprav, v več pomenih te fraze.«
– Gorazd Trušnovec, Radio Slovenija
»Scenarij Ize Strehar uspešno nadgrajuje humor in preobrate, ob tem pa ves čas ostaja na ravni povsem prepričljivih dialogov, tako da se večino filma počutimo, kot da gledamo pogovore, pri katerih smo že sodelovali. Kljub pogosto trivialnim temam pogovora ti niti za trenutek ne postanejo dolgočasni, saj režiser Žiga Virc odlično izkoristi kamero in montažo pri gradnji napetosti in vzdušja. Veliko je tudi na igralski zasedbi /…/. Ustvarijo namreč dovolj prepričljive in doživete like, da se bo marsikateri mladi starš hitro našel v njih oziroma jih bo prepoznal kot ljudi, s katerimi je prišel v stik prek svojih otrok.
In to je tudi glavni čar tega filma. Odrasli si večino prijateljev in znancev izberemo sami, ampak ko se znajdemo v vlogi starša, smo nenadoma “prisiljeni” v druženje s starši otrok, ki so všeč našemu. Te interakcije so lahko fascinantne in kot s scenarijem dokaže Iza Strehar, so odličen material tako za komedijo kot za dramo, za gradnjo napetosti in vzbujanje nelagodja. In so odlična odskočna deska za povsem resne razprave o stanju družbe.«
– Igor Harb, Siol.net
portret avtorja
Žiga Virc, rojen leta 1987 v Novem mestu, je na ljubljanski AGRFT diplomiral iz filmske in televizijske režije. Pozornost je vzbudil že z diplomskim filmom Trst je naš!, širšo prepoznavnost pa dosegel z igrano-dokumentarnim celovečercem Houston, imamo problem!, zgodbo o domnevnem ameriškem nakupu tajnega jugoslovanskega vesoljskega programa v zgodnjih šestdesetih. Film je osvojil vesno za najboljši celovečerec, se kot slovenski kandidat potegoval za nominacijo za oskarja ter v Kinodvoru postal najbolj gledan film leta 2016. V Kinodvoru smo si lahko ogledali tudi arhivski dokumentarec Poletje ’91 (2021), svež in neobremenjen vpogled v vsakdanjik prebivalcev Slovenije na križišču zgodovine.