zgodba
Ah-Ching in njegovi prijatelji so pravkar končali šolo v otoški ribiški vasici Fengkuei, zdaj pa čas preživljajo ob pijači in pretepih. Trije izmed njih se odločijo preseliti v pristanišče Kaohsiung na jugu Tajvana in si poiskati delo. Tam pa se morajo soočiti s kruto resničnostjo velikega mesta.
iz prve roke
»Pred Fanti iz Fengkueija sem snemanje filmov jemal kot poklic; izhajal sem iz filmov, ki sem jih videl. V Fantih iz Fengkueija pa sem prvič pokazal lastno ustvarjalno moč. Od nekdaj sem menil, da posameznikov umetniški razvoj nujno vključuje raziskovanje lastnega spomina. Pridobiti je treba poglobljeno znanje o samem sebi in vsem, kar nosimo v sebi. A s tem se nikoli prej nisem zares ukvarjal. /…/ Film Fantje iz Fengkueija je nastal v času razcveta tajvanskega novega vala. Tajvanski filmarji se prej nikoli niso zanimali za zgodovino svoje države ali prave izkušnje Tajvancev. Mi smo bili prvi. Edward Yang in Wan Jen sta snemala filme, ki so bili podobni mojim in so se ukvarjali z istim vprašanjem: kaj pomeni biti Tajvanec? Film je tako zgolj dohitel književnost: deset let prej se je pojavil nekakšen literarni novi val, v katerem so pisatelji opisovali svojo mladost in svoja doživetja. Ta zamuda je bila predvsem posledica okorelosti filmske industrije in dejstva, da je film že od nekdaj pritegoval pozornost medijev in cenzure bolj kot književnost. /…/ Fantje iz Fengkueija so moj najljubši film. Šlo je za izjemen trenutek ravnovesja, nekakšno srečno naključje. Nisem prav dobro vedel, kaj počnem, vendar sem slutil. Ta situacija pa je bila lahko le začasna. Moral sem iti naprej, raziskati druga področja. Toda kasneje se mi je zgodilo, da so bile moje ideje preveč jasne; vedel sem preveč, da bi lahko našel ravnovesje. To je škodovalo mojemu navdihu. Treba je najti pravo razmerje med tistim, kar veš, in tistim, česar ne. /…/ Mislim, da imajo Fantje iz Fengkueija močno energijo. Zgodnja umetnikova dela so morda manj izpopolnjena, vendar so hkrati zelo silovita in neposredna. Ko sem se kasneje skušal vrniti k tej intenzivnosti, mi ni več uspelo.«
– Hou Hsiao-hsien
kritike
»Prava prelomnica v Houjevi karieri so bili Fantje iz Fengkueija. /…/ Tu je bil režiser, ki je zavrnil stare prakse filmske industrije, si skozi fikcijo utrl pot do lastne zrelosti (v filmu si nameni cameo vlogo huliganskega igralca mahjonga) ter se uveljavil kot neodvisen kronist svojevrstne tajvanske zgodovine.«
– Tony Rayns, Sight and Sound
»Takoj mi je bilo jasno, da je Hou outsider; pripadal ni nobeni skupini, ni usmerjal pozornosti nase, nič takšnega – tu je bila preprosto moč filma [Fantje iz Fengkueija], ki se je pojavil in uveljavil zaradi zelo dobrih razlogov. Pri filmu so takšni razlogi vedno metafizične narave. Houjev intuitivni, siloviti in kontemplativni slog, ki se je odrekel vsakršnemu zapeljevanju, da bi se na kar najbolj surov način približal bistvu, je bil za kitajsko kinematografijo izjemno dober obet. Hou, začenši z ničle, je sprožil pravo revolucijo v njenem razumevanju sveta ter onkraj slepih ulic klasicizma in uvoženega modernizma nakazal možnost novega in izvirnega pogleda na sodobnost.«
– Olivier Assayas
»Nič čudnega, da veliki kitajski režiser Jia Zhang-ke, veliki občudovalec Hou Hsiao-hsiena, zlasti njegovih Fantov iz Fengkueija, v njem vidi nekaj ganljivo univerzalnega in hkrati specifično zgodovinskega; nekaj, kar imenuje ‘izrazito filmski prikaz /…/ družbene preobrazbe’. Jia ugotavlja, da je Hou Hsiao-hsien ‘genialni pripovedovalec, ki spomine naroda skozi film prenaša na naslednje generacije’.«
– Adrian Martin, Cristina Álvarez López