Variacijo tega, kar se zgodi v Dobrem starem pianinu, ponujajo tudi Čapovi Trenutki odločitve, ki izgledajo kot transfiguracija Hawksove klasike Imeti ali ne, v kateri Humphrey Bogart s svojo barko prevaža in rešuje zakonca Bursac, člana francoskega odporniškega gibanja, ki se zatečeta na Martinik. Doktor Koren (Stane Sever), alias Profesor, ki v bolnišnici operira ranjenega ilegalca in ki potem – bolj ali manj v samoobrambi – ubije domobranskega poročnika, se po begu zateče k brodarju (Stane Potokar), za katerega se izkaže, da je oče ubitega domobranskega poročnika.
A to še ni vse. Brodar na tiralici vidi obraz človeka, ki je ubil njegovega sina. Tudi to še ni vse. Doktor ugotovi, da je brodar videl tiralico in da torej ve, kdo je ubil njegovega sina. V brodarjevih očeh tli sla po maščevanju. Tudi puško ima pri roki. Doktor bi lahko še pravočasno zbežal – hišo bi lahko zapustil, še preden se vrne brodar. Toda ostane, saj sklene, da bo brodarjevi snahi pomagal pri porodu.
Pri svoji etični odločitvi torej vztraja, pa četudi se vnaprej zaveda strašnih posledic svoje odločitve. To, kar počne, počne, ne glede na potencialno katastrofalne posledice svojega početja. Ve, kaj počne, a to počne, pa četudi tvega, da ga bo brodar ubil. Toda: kaj če si to le umišlja? Kaj če si le umišlja, da bo preživel? Kaj če je v resnici že mrtev? Kaj če so radikalne etične odločitve lahko le smrtne? Kaj če so radikalne etične odločitve res neločljive od terorja? Kaj če je reka, ob kateri živi in dela brodar, v resnici Stiks? In kaj če je brodar v resnici le Haron, mitski starogrški čolnar, »uslužbenec« Hadovega podzemlja, ki mrtve prek reke Stiks vozi v deželo mrtvih?