zgodba
Severni Belfast, avgust 1969. Devetletni Buddy natančno ve, kdo je in kam sodi. Je otrok delavskega razreda, srečen, ljubljen in varen. Njegov svet je živahna in zabavna ulica, kjer prebiva vsa njegova razširjena družina, kjer sosedje držijo skupaj in kjer se je nemogoče izgubiti, saj se v Belfastu vsi poznajo – ali pa se tako vsaj zdi. Toda družbeno nezadovoljstvo se stopnjuje, in ko na Buddyjevi ulici nazadnje izbruhne nasilje, se njegov otroški svet čez noč obrne na glavo.
iz prve roke
»To je najbolj oseben film, kar sem jih kdaj posnel; pripoveduje o kraju in ljudeh, ki jih imam rad. /…/ Belfast je mesto zgodb. V poznih šestdesetih letih je doživljal zelo razburkano, dramatično in včasih nasilno obdobje, v katerem se je znašla tudi moja družina. Potreboval sem petdeset let, da sem našel pravi način, kako o tem pisati; da sem našel ton, ki sem ga iskal. /…/ Spominjam se, da se mi je življenje v enem samem popoldnevu obrnilo na glavo. Bilo je skoraj kot v počasnem posnetku: zaslišal sem zvok, ki ga nisem razumel, se obrnil in zagledal množico na koncu ulice – in življenje ni bilo nikoli, nikoli več enako. Čutil sem, da je v tem dogodku nekaj dramatičnega in univerzalnega; da bi ljudje v njem lahko prepoznali prelomno točko v lastnem življenju. /…/ Zgodba o mojem otroštvu, ki je navdihnila film, je postala zgodba o tisti točki v življenju vsakega človeka, ko otrok prestopi v odraslost, ko je konec nedolžnosti. V Belfastu leta 1969 so ta prehod pospešili nemiri, ki so divjali okoli nas. /…/ Upam, da bo Buddyjeva zgodba občinstvo zabavala. Belfast prežemata nekakšen optimizem in vitalnost, za katera upam, da se odražata tudi v filmu; pa tudi zelo spodbuden humor. Upam, da bodo gledalci začutili veselje in včasih žalost mesta /…/ in da bodo ob pogledu na odseve drugih življenj razumeli, da niso sami.«
– Kenneth Branagh
kritike
»Belfast, avtobiografski črno-beli film o disruptivnem odraščanju v črno-belem svetu /…/, je videti kot Cuarónova Roma s twistom Tornatorejevega Kina paradiž. ZA«
– Marcel Štefančič, jr., Mladina
»Elegični, avtobiografski film Kennetha Branagha o Belfastu njegovega otroštva je prepojen z neverjetno nežnostjo in toplino. Film je živahno napisan, sijajno odigran in posnet v žareči črno-beli tehniki; z umetelnimi sekvencami, magdalenicami in epifanijami, ki spominjajo na lahkotnejšo različico Terencea Daviesa. Nekaterim se bo morda zdelo, da je sentimentalen ali da ne ustreza dovolj šabloni politične jeze in obupa, primerni za drame o severnoirskem konfliktu. /…/ Toda Belfast je izredno čustveno velikodušen in duhovit film, poleg tega pa se loteva pogosto nerazumljene dileme tistega časa: kdaj in ali sploh spakirati kovčke in oditi? Gre za razumljivo dejanje preživetja ali prepustitev ljubljenega domačega mesta skrajnežem? /…/ Ne moremo ravno reči, da ima nočna mora tega filma nadih nedolžnosti, vsekakor pa je v njej sled normalnosti in celo banalnosti, ki privzame lasten nadrealistični ton. Ljubezenska pisma, posvečena preteklosti, vedno nagovarjajo iluzijo, a pred nami je resnično zapeljiv primerek mitologiziranja.«
– Peter Bradshaw, The Guardian
»Branaghov izjemni Belfast gre naravnost na seznam čudovitih, včasih brutalnih, živo priklicanih portretov otroštva: 400 udarcev (Les quatre cents coups), Amarcord, Hope and Glory, Roma.«
– Scott Foundas
»Branaghov Belfast se bolj kot k uprizoritvam nasilja zateka k ljudskemu humorju, bolj kot zvoku eksplozij glasbi severnoirskega kantavtorja Vana Morrisona in bolj kot razloge za versko, politično in demografsko delitev družbe premleva odraščanje v obdobju zgodovinskih pretresov, ki so jih tu in tam za mlajšo znale zadušiti starejše generacije.«
– Anže Lebinger, Dnevnik
»Belfast je spominsko delo, ki specifičen čas, kraj in politično krizo prikliče na nepozabno in boleče oseben način.«
– David Fear, Rolling Stone
»To so spomini na ravni filmov Hope and Glory Johna Boormana in Roma Alfonsa Cuarona; s pripovedjo, ki je hkrati specifična in univerzalna, epska in intimna, nežno romantična in pretresljivo nasilna. /…/ Belfast je najboljši film, kar sem jih doslej videl v letu 2021.«
– Richard Roeper, Chicago Sun-Times
zanimivosti
Otok Irska je bil razdeljen leta 1921. Šest okrožij province Ulster je postalo Severna Irska ter ostalo del Združenega kraljestva Velike Britanije in Severne Irske, iz preostalega dela otoka pa je nastala neodvisna Republika Irska (Éire v irščini). Zaradi diskriminacije, ki jo je na področjih dodeljevanja stanovanj in zaposlovanja doživljalo manjšinsko katoliško prebivalstvo, so Severno Irsko vse do leta 1967 pretresali veliki politični in državljanski nemiri. Avgusta leta 1969 je v Belfastu, glavnem mestu Severne Irske, izbruhnilo nasilje. Številne delavske družine so se izselile ali pa so jih v odhod prisilili z ustrahovanjem. Severni Belfast je bil bolj prizadet kot katerikoli drug del Severne Irske; tam je umrlo največ ljudi, zlasti civilistov.