Leta 1955 francoska ženska revija slovitega francoskega književnika, gledališčnika in režiserja Marcela Pagnola zaprosi, naj piše tedensko kolumno o svojih otroških in mladih letih. Pagnola frustrira, da so nekateri njegovi zgodnji spomini že megleni, vse dokler radoveden otrok v njem ne oživi. Skupaj se odpravita raziskovat Pagnolovo življenjsko zgodbo, neločljivo prepleteno s pisano besedo in filmskimi podobami ter anekdotami, ki jih je tovrstno življenje, bogato z umetnostjo, vedno polno.
iz prve roke
Marcelov vnuk Nicolas Pagnol in producenti so pred osmimi leti navezali stik z mano z vprašanjem, ali mi je všeč Marcel Pagnol. Moj odgovor je bil, seveda, velik ja! Načrtovali so dokumentarni film z animiranimi odlomki, ki bi ponazorili trenutke v Pagnolovem življenju. Povedal sem jim, da se mi zdijo taki hibridni dokumentarci disharmonični in da bi raje naredil pravi dokumentarni film, ki bi v celoti temeljil na arhivskem gradivu. Prepričali so me, da sem animiral dva prizora, enega z Raimujem, Fernandlom in Pagnolom, da bi lahko zaprosili za sredstva in pritegnili k projektu druge producente. Zgodilo se je nekaj zanimivega: zanimanje sta vzbudila samo animirana prizora. Vsi so bili ganjeni, da so Pagnol, Raimu in Fernandel ponovno oživeli!
Pri svojem prvem filmu Trojčice iz Bellevilla nisem hotel gestam likov dodajati ničesar. Zdelo se mi je, da dialog k mojemu načinu ustvarjanja ničesar ne prispeva in da lahko zgodbo pripovedujem samo z mimiko. Moj drugi film, Iluzionist, temelji na izvirnem scenariju Jacquesa Tatija. Kot si lahko mislite glede na njegov slog, dialogov praktično ni bilo. Pri Pagnolu pa je bilo nemogoče molčati. Med pripravljanjem filma sem ugotovil, kako bistven je človeški glas v njegovem delu. Navdih sem iskal v njegovih izvirnih besedilih, ki so bolj ali manj izražena v dialogih, in jih predelal v filmske dialoge.
To je film o ustvarjalnih mukah. Marcel je bil zelo negotov. Zdelo se mu je, da nič ni naredil dovolj dobro. Bil je prej obrtnik kot umetnik, pogosto se je vračal k svojim osnutkom. Dolgo se je prepričeval, da je napisal dramo v marsejskem narečju, njen naslov je Marius. Odzivi so mu hitro vzeli voljo. Zabavno pa je, da je vedno znal izkoristiti naključne in posrečene trenutke ustvarjanja.
– Sylvain Chomet
kritika
»Marcel in gospod Pagnol je delo animatorja Sylvaina Chometa, ki je nastalo z ljubeznijo. Vodilna nit filma je osvobajanje od pričakovanj, pa naj gre za naglas, uspeh, avtoriteto ali celo nas same. Skozi animirano pripoved o Pagnolovem življenju Chomet ves čas opominja na lepoto človeštva, njegova izjemna animacija pa bo z gledalcem ostala še dolgo po koncu filma. Iskren in čudovit animirani film o velikem človeškem duhu.«
– Steve Henderson, Skwigly